Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Zanimiva švicarska identiteta: po duši Evropejci, po tradiciji pa ...
Jan Pisani, Zürich (Švica)

Jan na oddihu v bližini Rima

Življenjska dogodivščina daleč od rodnega Trsta se je za Jana Pisanija začela, ko je bil v bistvu še otrok. Pri enajstih letih so ga starši vpisali na Slovensko gimnazijo v Celovcu. Pisalo se je šolsko leto 1999/2000. Na avstrijskem Koroškem so prvič eksperimentalno stekli Kugyjevi razredi, ki mladim iz Avstrije, Slovenije in Italije omogočajo, da se osem let skupaj izobražujejo po modelu splošnoizobraževalne nižje in višje srednje šole s končno maturo.
»To je bil moj prvi korak iz družinskega gnezda. Pri tistih letih se za kaj takega sam ne bi odločil. S starši pa smo se zmenili, da najprej poskusimo eno leto: če bi mi bilo hudo, bi se lahko vrnil domov,« je obrazložil 27-letni Jan. Do tega ni prišlo, spletel je mnogo prijateljskih vezi in si ustvaril skupino dobrih prijateljev, s katerimi je še vedno v stiku. Kljub temu, da je bil Kugyjev program šele v povojih, se je povsem obnesel in ga zdaj uspešno izvajajo že petnajsto leto zapored.
Po opravljeni avstrijski maturi se je odločil, da bo študij še naprej nadaljeval v nemščini oz. v nemško govorečem prostoru. Želel si je postati arhitekt. Začel je spraševati prijatelje in zbirati informacije o dobrih fakultetah. Kmalu mu je postalo jasno, da je najbolj zanimiva oziroma najboljša izbira švicarska državna tehniška visoka šola v Zürichu (Eidgenössische Technische Hochschule - ETH Zürich). Slednja sodi med najbolj ugledne evropske univerze in se na podlagi raziskovalne dejavnosti in akademskih dosežkov redno uvršča med najboljše svetovne univerze. Poskusil se je vpisati in je bil tudi sprejet: »Nisem pričakoval, da bom v Švici ostal toliko časa, tudi po študiju. Tu živim že deveto leto zapored. Dobil sem delovno mesto in sem z zaposlitvijo zadovoljen. Švica niti ni tako daleč, med Zürichom in Ljubljano je dobra letalska povezava. Večkrat sem se za vikend brez večjih težav vrnil v domače kraje.«
Zaradi dobrih delovnih razmer švicarsko okolje privlačuje mnogo ljudi iz drugih držav. Jan je približno leto in pol kot arhitekt zaposlen v londonskem biroju, ki je odprl podružnico v Švici: »Trenutno smo zadolženi za večji projekt nove hokejske dvorane. Če bo vse v redu, bomo predvidoma prihodnje leto začeli z gradnjo.« Delovno okolje ocenjuje zelo pozitivno, saj mu daje marsikatero zadoščenje. Zaposlitev je dobil relativno hitro in se lahko ukvarja s poklicem, o katerem je sanjal: »Tu imaš perspektivo za prihodnost. Država posveča pozornost mladim. Prireja na primer natečaje, namenjene mlajšim in še neizkušenim arhitektom. Državni sistem ponuja veliko javnih razpisov, kar omogoča seveda tudi splošno finančno stanje, ki je boljše kot v drugih državah.«
Kakovost življenja je visoka. To botruje tudi temu, da je karkoli »grozno drago«. Plače so temu primerne. Dela je veliko, vendar se Janu po delu pogosto (predvsem poleti) uspe s kolesom napotiti do bližnjega jezera ali reke, kjer se lahko tudi kopaš. Ozračje je živahno, Zürich nudi marsikaj tudi na področju zabave in sprostitve. V prostem času, ko mu le uspe, igra košarko in hodi v hribe. Občasno si privošči krajši izlet ali potovanje. Veliko njegovih nekdanjih univerzitetnih sošolcev sedaj živi v najrazličnejših predelih Švice in jih tako kdaj pa kdaj obišče.
Vsakdanje življenje se po mnenju tokratnega sogovornika navsezadnje ne razlikuje veliko od našega. Švicarje je opisal kot urejene, zelo delavne in iskrene. O sami družbi in tamkajšnji realnosti pa je Jan Pisani povedal: »Predvsem v mestih je družba zelo multikulturna. Švica sicer ni članica Evropske unije, nahaja pa se v osrčju Evrope. Zanimiv je odnos, ki ga Švicarji gojijo do Evrope: po duši so Evropejci, vendar se njihova tradicija nekoliko razlikuje od ostalih. Ta jim v bistvu že od nekdaj narekuje, da morajo biti odprti do drugih in pripravljeni se naučiti drugega jezika. V švicarskih šolah se otroci že zgodaj učijo francoščino in italijanščino, ker so tu prisotne različne jezikovne skupnosti.« Jezik mu je pravzaprav na začetku povzročal nekaj preglavic. Zürich pripada nemško govorečemu delu Švice, prebivalci pa se vsakodnevno poslužujejo posebne narečne različice, ki se precej razlikuje od knjižne nemščine. V prvem obdobju je bilo zanj precej naporno se vključiti v pogovor. Drugih večjih težav pa ni omenil.
V Zürichu namerava nabrati še nekaj izkušenj. Ob delu v biroju, v katerem je zaposlen, bi želel uresničiti tudi lasten projekt in se uveljaviti kot samostojen arhitekt. Rad bi videl svet, spoznal druge države, morda tudi stran od nemškega prostora: »Lahko tudi nekje na južnejšem delu sveta, kje ob morju ...« Vsekakor nič ni že vnaprej podrobno določenega.
Za zaključek je beseda stekla še o Slovencih v Italiji in Trstu, o katerih je Jan tako dejal: »Kljub temu, da ne živim v Trstu oz. v njegovi okolici, se vseeno čutim del slovenske manjšine. Od nje nisem zbežal. Skušam biti na tekočem z vsem, kar se dogaja. Na pametnem telefonu imam na primer aplikacijo Primorskega dnevnika. Marsikaj mi povejo tudi prijatelji, ki živijo v Trstu in s katerimi sem v rednem stiku.«
Vesna Pahor