Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Kot otrok je sanjala harfo, potem pa strastno vzljubila rog
Jasna Komar, Stuttgart (Nemčija)

Jasna Komar z ljubljenim rogom

Rog je sicer znano glasbilo, marsikateri otrok pa bi se verjetno prej odločil za kak drugi glasbeni inštrument kot zanj. Uspešna hornistka Jasna Komar je to trditev potrdila: »Kot otrok sem sanjala o harfi, moja želja pa se ni uresničila. Odraščala sem v glasbeno-kmečki družini v Logu pri Ricmanjih. Ko mi je bilo 8 let, ni veliko žensk igralo rog, zato so moji starši “demokratično” odločili, da bom začela igrati ta glasbeni inštrument.« Tako oče kot mama sta bila dolgoletna člana Pihalnega orkestra Ricmanje, s sestro sta se posledično že od malih nog udeleževali najrazličnejših godbenih proslav. Jasna se je dokaj kmalu vpisala na tržaški konservatorij Tartini: na začetku ji ni šlo prav lahko od rok, pri samem igranju je naletela na celo vrsto težav.
Po zaključenem študiju na konservatoriju je po uspešni avdiciji postala članica mladinskega orkestra v Firencah: »Tam sem se zavedala, da je rog res glasbilo zame. Vzljubila sem ga kot še nikoli prej. Igrali smo s svetovno znanimi dirigenti in nastopali smo v prestižnih koncertnih dvoranah po Evropi.« Orkester je sicer morala po letu dni zapustiti, ker bi drugače ne uspela opraviti mature na tržaškem pedagoškem liceju A.M. Slomška. Trdno si je želela, da bi rog postal sestavni del njenega vsakdana: »Po maturi sem vztrajala in sem bila sprejeta na Akademijo za glasbo v Ljubljani. Morala sem veliko nadoknaditi in sem se zato veliko učila. Bilo je kar naporno.« Nastopala je kot solistka in kot članica v raznih komornih skupinah, sprejeli so jo tudi v vrste znanega mednarodnega mladinskega orkestra Gustav Mahler na Dunaju. Pod taktirko svetovno znanih dirigentov, kot sta Antonio Pappano in Herberth Blomstedt, se je udeležila dveh evropskih turnej, po tej izkušnji pa se je odpravila na študijsko izmenjavo Erasmus v Stuttgart.
»V Nemčiji sta glasba in kultura na zelo visoki ravni. Vedno znova me je presenečal način igranja hornistov. Ljudje so poleg tega zelo vljudni in prijazni, sprejmejo te takšnega, kakršen si. Ne zanima jih, kateri veroizpovedi oz. narodnosti pripadaš, ali kateri so tvoji življenjski nazori. Družba je zelo pisana, medsebojno sobiva veliko različnih kultur.« Jasna je odkrito priznala, da se je pred njo razprostrl popolnoma nov svet. Ta svet jo je tako očaral, da se je oktobra 2012 vpisala na podiplomski študij na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Stuttgartu. Sprejemni izpiti so bili trd oreh, saj se je za 3 razpoložljiva mesta potegovalo 35 hornistov.
V nemškem okolju se je od samega začetka počutila srečna in dobro sprejeta, čeprav sprva še ni obvladala nemščine. Njen vsakdan je bil karseda natrpan: vaje, koncerti, avdicije... Izkoristila je tudi možnost začasne službe, ki jo v Nemčiji ponujajo študentom in svobodnim umetnikom brez stalne službe: po navadi gre za projekt, angažirajo te cerkveni zbori pa tudi profesionalni simfonični orkestri. Eno leto in pol je bila začasno zaposlena kot članica simfoničnega orkestra v Göttingenu: »Profesionalni orkestri se precej razlikujejo od mladinskih, odgovornosti je seveda več, komunikacija z ostalimi člani je bolj zahtevna.«
V Stuttgartu se je Jasna preizkusila tudi v poučevanju roga na tamkajšnji glasbeni šoli. Vse to zanjo ni bilo nikoli mučno ali dolgočasno, ker ji je delo na tem področju zelo všeč. Poklic glasbenika je po njenem mnenju sličen kuharskemu: »V bistvu smo si zelo podobni, saj kuharji bogatijo dušo ljudi s kuhanjem, mi pa z glasbo. V obeh primerih moraš biti fleksibilen, neprestano moraš kovati nove ideje in vedno znova presenečati svoje stranke oz. poslušalce. Sprijazniti se moraš s kritikami in se spopadati z najrazličnejšimi težavami.« Po njenem mnenju sestavlja recept za uspeh mešanica poštenosti, marljivosti, strokovne podkovanosti, resnosti in smisla za dogovarjanje.
Glede morebitne vrnitve v Trst še nima odgovora: »V nemškem svetu sem srečna. Nanj me vežejo službene poti. Glasba je moja gonilna sila in tista, ki me navdaja z življenjskim elanom. Z njo bi želela osrečiti čim več ljudi. Upam, da bom lahko v bližnji prihodnosti to uresničila tudi v svojem rodnem okolju. Od vsega začetka so me tu tako starši kot drugi podpirali in cenili moje delo.« Nagrada Zlato zrno, ki jo podeljuje Sklad Sergij Tončič, ji je bila v poseben ponos in veselje. Februarja je dokončno zaključila študij in začela iskati stalno službo. Udeležila se je številnih avdicij nemških orkestrov. Približno mesec dni je nadomeščala hornista stuttgartske opere, septembra pa bo začela enoletno poskusno obdobje z orkestrom opere v mestu Kaiserlautern, na jugozahodnem delu Nemčije. Če bodo ocenili, da je dovolj pripravljena in izkušena, bo postala stalna članica tega orkestra.
Vesna Pahor