Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Pevska strast je Openko Irino v Švici prekrstila v Iris Moné
Irina Simoneta, San Diego (Kalifornija - ZDA)

Irina Simoneta

Če še ne poznate pevke Iris Moné, potem samo vtipkajte njeno ime v računalnik in na spletu se vam bo prikazala energična temnolaska, ki si je utrla pot na evropski glasbeni sceni, tačas pa se pripravlja na ameriški debi. Da je »naše gore list« smo izvedeli šele pred kratkim in takoj smo jo poskusili najti. Prijazno in klepetavo Iris, pravzaprav Irino Simoneta, smo zmotili na poti proti delavnici o metodi obravnavanja realnosti, se pravi o preseganju predsodkov in negativnih misli o tem, kar nas obdaja. »Čakajo me tri intenzivni dnevi, vendar je delavnica nadvse zanimiva,« nam je zaupala.
Ko sva se predstavili, mi je povedala, da je tudi njen oče Srečko sodeloval s Primorskim dnevnikom, posvečal se je člankom o financi in medicini vse do leta 1982, ko se je z družino zaradi dela odselil v Švico. »Oče je bil iz Zgonika, mama Milena pa je iz Repna. Otroštvo sva z bratom Davidom preživela na Opčinah, pri sedmih letih pa je moj dom postal italijanski kanton Ticino v Švici,« je povedala Irina, ki se je petju približala v vrstah domačega zbora Vesela pomlad, glasbi pa z učenjem klavirja na Glasbeni matici z Ravlom Kodričem.
Strast do glasbe in petja pa je z leti samo rasla. Oče si je želel, da bi z bratom opravila univerzo, tako se je Irina pri 18 letih odločila za Fakulteto za šport v Zürichu, da bi lahko postala profesorica telesne vzgoje. »Ob študiju sem se posvečala tudi klasičnemu in modernemu petju, ki še zdaleč ni bilo tako modno in razširjeno kot je danes,« je povedala. Ko se je sama približala petju, dejansko ni bilo v bližini šole, ki bi se posvečala izključno temu. »Ko mi je bilo 16 let, smo s tremi prijateljicami ustanovile pevsko skupino Wanted Witches. Kar precej smo nastopale tako na deželni kot tudi na državni ravni, saj smo predstavljale svežo novost. Bili so to časi, ko Spice girls še niso bile znane, tako da smo mi dejansko priklicale pozornost.«
Glasbeni projekti so si sledili kot po tekočem traku, nastopala je še s številnimi jazz skupinami, ob tem pa tudi poučevala telesno vzgojo po šolah. »Domov sem se vračala povsem brez glasu, tako da sem se raje odločila, da ga posvetim poučevanju modernega petja po glasbenih šolah,« se svojih začetkov spominja Irina. O pevskih tekmovanjih ali talent oddajah takrat še ni bilo ne duha ne sluha, študiranje petja sploh ni bilo modno, kaj šele njegovo poučevanje. Strast pa je bila večja od »racionalnosti« in se je naposled izkazala za pravo izbiro, ki se je spremenila v službeno dejavnost.
Vikendi so bili posvečeni nastopanju po Švici in na enem izmed teh so ji predlagali, naj se preizkusi v glasbeni oddaji The Voice of Switzerland. »Najprej sem kontaktirala nekaj svojih bivših talentiranih gojencev in jih poslala na selekcijo, potem pa se je nekaj v meni predramilo in sem se odločila, da poskusim tudi sama. In je šlo nepričakovano dobro, iz oddaje v oddajo, vse do finala,« je ponosno, še vedno nekoliko presenečeno povedala Irina.
Kdaj pa se je Irina spremenila v Iris? Zgodilo se je čisto slučajno, pravi. Ko se je udeleževala pevskih tekmovanj v Italiji, so se vsakič spraševali, od kod prihaja, če je morda Rusinja ali Romunka. V tistem obdobju se je odločila za solistično kariero, tako da je sprememba imena prav prišla. »Iris Moné, ker so mi všeč kratka imena in to vključuje moje pravo ime. Na spletu sem sicer preverila, ali je že kdo, ki se tako imenuje in sem spoznala še Irise impresionističnega slikarja Clauda Moneta, tako da se moje ime veže še na figurativno umetnost.«
Nastop na televizijskem pevskem tekmovanju se je hitro obrestoval: veliko je nastopala po Švici in se naposled tudi opredelila za glasbeni žanr, ki ji je najbolj ležal. To je soul glasba 60. in 70. let v sodobni preobleki. »Izbrala sem repertoar, ki je bil temu najbolj primeren. Veliko sem raziskovala in se odločila za skladbe Arethe Franklin, Marvina Gayea in mladih Nata Jamesa ter Jamesa Morrisona.«
Pa jo je usoda spet presenetila. Možu, Nizozemcu, so ponudili delovno priložnost v ZDA, v San Diegu v Kaliforniji. »Takoj sem bila za, saj zelo rada spoznavam nove kraje, nove ljudi in nove kulture.« Odločitev je bila prava, saj se na svojem novem domu Irina povsem posveča svoji glasbi: sama piše pesmi in sestavlja nov repertoar. »Pisala jih bom dokler bom imela dovolj materiala. Najraje pišem o življenju, ljubezni, medosebnih odnosih – čustvih. Vselej skušam v pesmi vlivati pozitivne note, ki bodo dobro vplivale na poslušalca.«
Irina se vsekakor v Švico vrača vsaka dva do tri mesece, saj je ohranila nekaj delovnih funkcij: v televizijski oddaji Showtime na švicarski televiziji je mentorica mladih pevskih talentov, hkrati pa sodeluje s švicarskim združenjem Helvetiarock, ki v sklopu projekta Female Band Workshop promovira ženske na glasbeni sceni.
»V dveh letih smo zbrali dve skupini deklet, starih od 13 do 26 let: spodbujamo jih k nastopanju pred občinstvom. Danes sestavljajo pevske skupine zlasti moški in to predvsem v kategoriji pop-jazz-rock. Veliko deklet študira petje, vendar raje ne nastopa v pretežno moškem okolju. Mlade zato spodbujamo, naj presežejo morebitno začetno tremo nastopanja med moškimi,« je dodala. No, švicarske zaposlitve ji dopuščajo, da se v ZDA posveča izključno svoji glasbi. Tudi mož jo pri tem podpira, v zameno pa se je ona naučila »vloge žene«, se pravi da pridno čisti, pomiva in kuha. »K sreči najdem dobre proizvode in dobro skuham, ker je zunaj hrana grozna.« V prostem času se je Irina veliko posvečala jogi, zdaj rada kolesari, se sprehaja po plaži in hodi v hribe. Podnebje je tam idealno, pravi, toplo je in suho, pa vedno pihlja. Zelo prijetno!
Domotožje ji večkrat potrka na dušo, kljub temu, da ji ameriško življenje povsem ustreza. »V Švici imam mamo in brata, pa tudi nečake pogrešam. Dobro da obstaja skype, da smo stalno v kontaktu.« Ameriška družba jo je sicer sprejela, ljudje so prijazni in pozitivni. »Prav gotovo pa na dobro mnenje vpliva tudi to, da imam tu privilegij, da se lahko posvečam stvarem, ki jih ljubim.« V San Diegu se Irina druži zlasti s kolegi angleškega tečaja, preko moža pa je povezana tudi s skupino Italijanov, kar ji je dovolilo, da je junija letos nastopila na bejzbolskem stadionu v San Diegu, kjer je pred navijači imela to čast, da je zapela ameriško himno. »To je bil dogodek! Tukaj nisem še veliko pela, v glavnem le med prijatelji in na večerjah. Ko se je pojavila priložnost, sem jo takoj zagrabila.«
Kaj pa si Irina želi od prihodnosti? Ko bi se le dalo, bi še veliko prepotovala, saj je po duši svetovljanka. Hkrati bi se rada vrnila v Švico, odkar je v Ameriki pa se ji toži tudi po rodnem Trstu. »Z mamo sva bili že domenjeni, da prideva avgusta v Trst oziroma v Repen na Kraško ohcet. Pa je šlo vse po vodi. Upam, da bo prihodnje leto bolj uspešno in se bo kdo prijavil, tako da imava z mamo izgovor za povratek na Kras.« Koncertov zaenkrat nima na vidiku, nadaljevala bo s pisanjem pesmi in v kratkem naj bi začela pisati pesmi tudi za druge pevce.
Sara Sternad