Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

»Brexit je uspel, ker se Britanci dojemajo bolj Otočane kot Evropejce«
Veronika Spacapan, London (Združeno kraljestvo)

Veronika Spacapan

Med prebivalci Londona, ki jih je izid četrtkovega referenduma presenetil, je tudi Veronika Spacapan, po rodu Goričanka, ki je odraščala na Tržaškem.
Po klasičnem liceju Franceta Prešerna v Trstu in mednarodni maturi na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani se je na študij mednarodnih odnosov odpravila na University of Kent (med letoma 2002 in 2006), ki sicer slovi po tem, da je edina evropska univerza v Angliji. Svoje znanje je Veronika nato plemenitila v različnih evropskih mestih, šla tudi čez lužo, kjer je končala podiplomski študij, nato pa jo je kariera pripeljala nazaj v Veliko Britanijo. Že pet let dela v londonskem Cityju, in sicer v Evropski banki za obnovo in razvoj (EBRD), kjer se ukvarja z investicijami v finančne družbe na Balkanu.
Petkovo jutro je tudi Veronika, tako kot Britanci, ki so nasprotovali brexitu, začela z nejevero, da so zagovorniki izstopa iz EU dejansko zmagali. Vse do zadnjega štetja glasov je tržaška Londončanka upala v to, da bo razum prevladal nad populistično retoriko, s katero so tako prepričljivo grozili zagovorniki brexita. »Zbudila sem se v velikem šoku. V noči s četrtka na petek sem spremljala štetje glasov do približno druge ure ponoči. Na začetku se je zdelo, da zmagujejo zagovorniki obstanka Velike Britanije v EU, kar naenkrat se je vse obrnilo na glavo, šlo je samo še na slabše, a sem vseeno verjela, da bodo glasovi Londona odločilni in da bodo pretehtali glasove, ki so jih oddali zagovorniki brexita,« je v telefonskem klepetu povedala prijetna sogovornica, ki jo skrbi negotova politična situacija. Na vprašanje, kje je treba iskati razloge za odločitev Britancev, je odgovorila, da se razlogi skrivajo v uspešni ustrahovalni politiki, v okviru katere so zagovorniki brexita izkoristili begunski val v Evropi kot grožnjo za Otočane. »Politikom je uspelo vse zmetati v isti koš – politične migrante, teroriste in tiste, ki naj bi Angležem kradli vsakdanji kruh.«
Po Veronikini oceni je brexit uspel tudi zato, ker se že od nekdaj Britanci dojemajo bolj Otočane kot Evropejce. Tega se je dobro zavedala že med študijem, ko so bili študentje razdeljeni v dva tabora; v evropski in britanski tabor. Veronika se spominja, da britanski študentje s sošolci s celine nikoli niso delili evropskega koncepta. »Med študijem nisem imela občutka, da bi bili zedinjeni. Evropski projekt po mojem v Veliki Britaniji nikoli ni dobil kril,« je z grenkim priokusom rekla Veronika, ki ne želi napovedovati, kaj se bo po brexitu zgodilo z dvema milijonoma Evropejcev, ki delajo v Londonu.
In ker je na četrtkovem referendumu zmagal predvsem individualistični duh Britancev, nas je zanimalo, koliko Britanci pomagajo, da se ne počutiš kot tujec, ko prideš v novo državo. Po Veronikini izkušnji ne preveč, ljudje so individualisti, zaprti in hladni, v Cityju, kjer dela, pa zelo resni in popolnoma zatopljeni v svojo izredno hitro hojo, med katero imajo čas tudi jesti in piti. »Nekdo, ki v London pride prvič, si bo prijatelje našel med sodržavljani ali tujci iz drugih držav in ne med Londončani, ki ne razumejo, kaj pomeni biti prvič v tujem mestu,« meni Veronika, ki pa kljub značaju Britancev, ki je popolnoma drugačen od mediteranskega, težav ob selitvi v London ni imela. Že kot študentka se je odlično prilagodila novemu okolju in Britance sprejela takšne, kakršni so.
V Londonu jo najbolj spravlja ob živce promet, ki je grozljiv, motijo pa jo tudi razdalje. Kot je opisala, je zmenek s prijatelji lahko pravi podvig, saj se je treba veliko v naprej organizirati. Po njeni oceni v londonskem ritmu življenja ni prostora za spontanost. Si pa Veronika vzame tudi čas za počitek. »Zgodi se, da delam tudi ob koncih tedna, a se trudim, da si vsaj en dan vzamem za odmor. London je sicer intenzivno mesto, a za oddih so idealni parki, ki jih ne manjka. Že pol ure vožnje z vlakom te odpelje na angleško podeželje, kjer je mirno in spokojno. Znajdeš se sredi narave, ki je obkrožena z bujnim rastlinjem,« pravi Veronika, ki nam je potrdila, da je s finančnega vidika življenje v britanski prestolnici vse prej kot enostavno in ugodno. Stroški za najem stanovanja ali sobe so astronomski. Za eno sobo v stanovanju, ki ga podnajemnik deli z drugimi, je v povprečju treba odšteti več kot 800 funtov, kar je približno tretjina mesečne plače. In kaj Veronika pogreša ob misli na Trst? »Morje, hribi, vaška pekarna, ribarnica ali mesnica in prijazni ljudje, ki te ogovorijo, to so stvari, ki jih največ pogrešam.« Prav zaradi neosebnih odnosov, ki jih Londončani vzdržujejo z drugimi, Veronika ne izključuje možnosti, da se bo nekoč vrnila domov ...
Sanela Čoralič