Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Nikolajev bas doni po Franciji
Nikolaj Bukavec, Rennes (Francija)

Nikolaj Bukavec

Nikolaja Bukavca je v svet ponesel glas. 31-letni Prosečan, ki je odraščal v Križu, že peto leto živi v bretonskem mestu Rennes in nastopa vsepovsod po Franciji. »Od vedno sem si želel malo v svet. Moja mama je Belgijka, zato sem hotel izpopolniti francoščino, da bi se lahko boljše sporazumeval s sorodniki. Med študijem na konservatoriju v Trstu pa sem spoznal profesorico Martine Surais iz Rennesa. Vse to je vplivalo na odločitev, da sem za Erasmus izmenjavo izbral to mesto. Ko smo na tamkajšnjem konservatoriju imeli nastop, me je slučajno opazil direktor opere. Moj glas mu je bil všeč in ponudil mi je vlogo v Verdijevem Macbethu. Dve leti sem nato s punco iz Bretanje živel v Trstu. Malo zaradi nje, malo zaradi stikov, ki sem jih tu obdržal, sem se vrnil v Rennes. Sedaj sem solist v skoraj vseh produkcijah opere tega mesta.«
Nikolaja je petje veselilo že od malih nog. »Edith Kocjan, profesorica glasbene vzgoje na proseški srednji šoli, mi je zaupala solistične vloge. Ko sem imel štirinajst let, smo pri dramski skupini Jaka Štoka uprizorili Molièrov potpuri, v katerem je bilo veliko petja. Pri šestnajstih letih, ko smo v društveni gostilni na Kontovelu s prijatelji prepevali partizanske pesmi, je do nas stopil domačin »Frito«, in rekel: »Če v torek pridete pogledat na vaje zbora, vam plačam liter vina.« Tako sem začel peti v moškem pevskem zboru Vasilij Mirk. Nekega dne nam je ponudil inštrukcije vokalne tehnike Adi Daneu, eden največjih glasbenih strokovnjakov pri nas. Pogovoril se je z mojimi starši in me nato pripravil na vstopni izpit na konservatoriju. Še danes sem mu hvaležen in ga grem vedno obiskat, ko se vrnem domov. On mi je namreč utrl pot, po kateri stopam še danes,« pravi Nikolaj.
Po dokončanem liceju Franceta Prešerna se je Nikolaj vpisal na fiziko in istočasno na konservatorij. Prevladala je njegova umetniška žilica, saj je študij fizike po enem letu zamenjal za DAMS. Leta 2011 je dokončal študij na univerzi in na konservatoriju v Trstu, leto kasneje pa še na konservatoriju v Rennesu.
Nikolaju je všeč tudi gledališka plat njegovega dela. »Igralstvo sem vzljubil že pri dramski skupini Jaka Štoka, nastopal pa sem tudi v produkcijah SSG. Danes obožujem delo v operi, ker to vključuje več elementov; februarja smo na primer v Čajkovskijevem Jevgeniju Onjeginu plesali valček. Poleg tega mi gre petje v operi lažje od rok, saj tu pojem bolj sproščeno. Včasih ne utegnem odpeti določenih delov, ne da bi glasu spremljal z gibi, ki jih izvajam na odru. Ko tekst povežeš z melodijo, si ga zlahka zapomniš, z gibanjem pa gre še lažje. Poleg tega, da je mnemotehnično sredstvo, gibanje lahko petje izboljša. Določen gib namreč tehnično paše glasu, saj pojemo s celim telesom – med petjem je vpletenih preko 300 mišic. Usklajevanje enega in drugega pa zahteva ogromno vaje,« meni sogovornik.
Ob Nikolajevem opisovanju njegovega vsakdana razberemo, da je ta povsem osredotočen na delo. Preden gre na vaje ali na koncert, se pripravi in ponovi gibe; vsak drugi dan gre v bazen, med plavanjem pa pazi predvsem na dihanje; z računalniškim programom pili branje not in prepoznavanje akordov; udeležuje se izpopolnjevalnih tečajev. Pred kratkim je bil na dvotedenski praksi v Toulousu, kjer je sledil predavanjem igralstva, stila in vokalne tehnike, ki so jih vodili strokovnjaki iz opere Metropolitan v New Yorku.
Blago rutino popolnoma razbije raznolikost projektov, v katere je vpleten: »V operi v Rennesu večinoma izvajamo romantično glasbo, z zborom Le palais royal iz Pariza pojem baročno glasbo, z zborom Mélisme sakralno glasbo, z režiserjem iz Pordenona v Rennesu sodelujem pri muzikalih, sem solist pri raznih amaterskih zborih po Bretanji…« Nikolajevo naštevanje se zaključi z dvema produkcijama opere v Marseju, pri katerih bo sodeloval naslednje leto. »Prostost, zaradi katere se lahko ukvarjam z vsemi temi projekti, mi omogoča francoski status umetnika »intermittent du spectacle«: honorar za nastope in vaje mi plačujejo različni delodajalci; za tiste dneve, ko ne delam, mi državni zavod za zaposlovanje daje denarno nadomestilo. Moraš pa napraviti vsaj 507 ur dela v 319-ih dnevih, da lahko dosežeš ta status.«
Brat Kenguruj [!] – to je Nikolajevo taborniško ime - je torej stalno na poti in z glavo pri delu, a mu to ne povzroča pretiranega stresa. »Čeprav stalno mislim na službo in vsaj enkrat tedensko iščem avdicije, sem se na to privadil. Težje je bilo, ko ni bilo dovolj dela in nisem bil prepričan, ali se bom lahko dokopal do statusa umetnika. Sedaj lahko izbiram vloge in skušam le izboljšati svoj položaj.«
Kariera nekdanjega dijaka liceja Franceta Prešerna se vzpenja. Čez dva tedna bo v operi v Rennesu odigral pomembno solistično vlogo Črnega Boba v Brittnovi otroški operi Mali dimnikar. »V Rennesu sem dobil dobro ravnovesje, saj sem tu večkrat solist in z mano ravnajo malo boljše kot z drugimi člani zbora opere. Še vedno bi rad pel v zborih, saj je tam klapa, vseeno bi pa rad poskusil več vlog kot solist,« si je zaželel Nikolaj. Obenem nam je zaupal, da ga predvsem zaradi prednosti francoskega sistema, ki mu omogoča, da dobiva zanimive in raznolike izkušnje, v kratkem ne bomo spremljali na tržaških odrih.
Na vprašanje, če ga nekdanji proseški sopevci kdaj hecajo, češ, »pri nas primanjkuje pevcev, ti pa greš v svet!,« je Nikolaj odgovoril, da so do njega prizanesljivi. »Jasno jim je, da sem izbral profesionalno pot. Poleg tega je meni všeč opera, ne samo koncerti. Mi je pa žal, da ne morem z zborom Vasilij Mirk julija v Budimpešto. Ravno takrat bom namreč v regiji Auvergne nastopal v Purcellovi operi Didona in Enej, v mestu Dinard v Bretanji pa bom solist v Mozartovem Rekviemu. Toda nestrpno čakam majčko, ki so jo uporabljali v osmici zbora za praznik sv. Martina!«
Samo Miot