Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Agronomka sredi puščave
Magda Sturman, San Pedro de Atacama (Čile)

   

Sedaj ali nikoli več. Tako pomislijo številni po zagovoru univerzitetne diplome in se, če se le da, podajo na zasluženo daljše potovanje. Zanj se je pred 20 leti odločila tudi mačkoljanska agronomka Magda Sturman: zamikala jo je Južna Amerika. Letela je na sever Čila in se najprej ustavila v manjši vasi, San Pedro de Atacama, kjer so bili turisti še prava redkost. Po načrtih naj bi tam preživela tri dni, a ji je usoda pošteno zamešala štrene, saj je gospa Magda tam spoznala tistega, ki je potem postal njen mož.
»Takrat sem bila kot belka še zanimivost, prava redkost in skozi okna so domorodci radovedno gledali za mano. Danes se je vse seveda spremenilo: vas se je razširila in turizem se je razcvetel, ogromno je hotelov, hostlov in restavracij. Posledično se je spremenila tudi družba, saj je danes 60 odstotkov prebivalstva še avtohtonega, 40 odstotkov pa je belcev od vsepovsod, saj je kraj dinamičen in nudi veliko možnosti za zaposlovanje, zlasti v turizmu, s katerim se danes ukvarja 80 odstotkov prebivalstva.« Gospo Magdo je tisti svet naposled popolnoma prevzel; po nekajletni izmenični selitvi se je po poroki in rojstvu sina Petra, ko je temu bilo pet let, odločila, da se dokončno odseli v San Pedro.
Na začetku preteklega stoletja so na severu Čila živeli izključno od kmetijstva, nam pove sogovornica. Ko so pred 100 leti pri mestu Calama – 100 km od San Pedra – začeli kopati baker, pa so se ljudje iz vasi odločili za selitev v mesto, s trebuhom za kruhom, pač; za mesto so se odločili tudi v moževi družini. Z razvojem turizma pa so se številni počasi spet vrnili na podeželje in začeli graditi, saj je bila zemlja namreč takrat še dostopna z ekonomskega vidika. »Mož je zgradil hišo in ob njej še nekaj sob, ki jih dajeva v najem delavcem za daljša obdobja.«
Magda pa ni zatajila svoje ljubezni – kmetijstva: v San Pedru prideluje koruzo in deteljo za krmo, mož pa redi ovce za meso. »Pred leti sem posadila tudi nekaj trt in oljk, ampak vode je malo, saj živimo sredi puščave, na nadmorski višini 2400 metrov. Vodo črpamo iz reke, ki priteka z Andov – ima pa precej mineralov in je slana, tako da težko kaj več uspeva ...« Sicer se je tudi sama približala turizmu: pred 13 leti se je izučila za turistično vodičko, saj je bila in še vedno je ta delovna figura zelo potrebna.
Čilska družba jo je takoj vzljubila in sprejela medse: moževa družina jo je že dan po prvem srečanju povabila sejat koruzo (takrat je spoznala predšpanski obred zahvale zemlji – Pachamama). Domačini – atakami oz. likan antai – so dobri in prijazni, pravi; v San Pedru so navajeni na druge kulture, saj živijo tik ob Argentini in Boliviji. Turizem je s seboj prinesel dejansko invazijo belcev: gospa Magda pravi, da so se jim staroselci prilagodili, svoje identitete pa nikakor niso izgubili. Sama ima občutek, da je most med staroselci in belci: to sta še vedno dva ločena svetova, s svojimi običaji.
In ko smo že pri prilagajanju, nam zaupa, da se sama še vedno težko prilagaja njihovi hrani, ki predvideva veliko mesa in juh. »Cazuela – enolončnica z mesom, koruzo, bučo in krompirjem – je kot za nas pašta: mož bi jedel samo to, meni pa ni všeč, tako da smo bili primorani v kompromis – en dan po mojem okusu, drugi po njegovem. Vseeno pa skušam kaj spreminjati.«
V Mačkolje se je redno vračala vsaj tri mesece letno. »Navadno od decembra do marca, ko so v Čilu šolske poletne počitnice, sva se s sinom vračala sem. Najprej na obisk k staršem, ki sta bila že starejša in sta potrebovala pomoč, sedaj pa se vračam za sina.« Peter, pravi, je bil namreč vedno zelo navezan na ta prostor in po opravljenem drugem letniku višje srednje šole se je odločil, da bi študij nadaljeval v Italiji. Izbral je slovenski licej in letos ga čaka matura. »Na začetku je imel precej težav s slovenščino (z mamo se je pogovarjal v tem jeziku oz. v narečju, op. nov.) in različno metodologijo študija – v Čilu sloni namreč vse na testih in sintetičnosti, nekako tako kot v Ameriki.« Tako kot je bilo nekoč težko za njeno mamo sprejeti hčerkino odločitev, je danes hudo njej, ko se mora posloviti od sina, ki pa bo seveda izbral svojo pot in že načrtuje, da bo na tem koncu sveta opravil tudi univerzo.
»Moj dom je danes v Čilu. Na začetku je bilo težko: zlasti ko se je bližal božič, me je redno obhajalo domotožje. V Čilu je namreč decembra poletje, tako da to zame ni bil božič in ga nisem praznovala. Zdaj pa se mi že toži po Čilu ...« Ko je doma, pa pogreša dež. Pri njih sije vedno sonce in nebo je čisto: »Seveda se lahko komu to zdi čudovito, če pa kdo tam živi, pogreša dež in letne čase. Tukaj prevladuje puščavsko-visokogorsko podnebje,« je potožila sogovornica in sicer dodala, da vsaj ni pretirano toplo ali pretirano mraz. Hiše so povečini iz doma narejenih zidakov, ki jih odlično izolirajo. »Zanimivo je, da je danes občutiti krizo zidakov, saj jih nihče več ne izdeluje. Če je nekoč v hiši iz zidakov živel revež, je danes obratno: zidaki so vse dražji in uporabljajo jih samo bogataši.«
Življenjske razmere v Čilu so precej različne od italijanskih: velik problem predstavlja privatizacija, ki jo je uvedla Pinochetova neoliberalistična politika pravzaprav diktatura, ki je moč porazdelila zasebnikom. »Velikanske razlike je občutiti v kakovosti javnega in zasebnega šolstva. Javna šola je žal manj kakovostna: učencev je veliko, učitelji pa so nezadovoljni, slabo plačani in stresirani – najbolj oškodovani pa so posledično otroci in mladi,« je pojasnila. V Čilu je šolanje obvezno do 18. leta, potem imajo mladi na voljo univerzo ali pa delovno pot. Če hočejo na univerzo, pa morajo opraviti državni izpit, ki zaobjema neko splošno znanje: gospa Magda pravi, da je kot neke vrste matura, kjer morajo dijaki odgovarjati na vprašanja iz slovnice, matematike, fizike in podobno. Rezultat tega izpita pa usmerja življenje mladega človeka: na podlagi točk, ki jih doseže na posameznem področju, mu določijo fakulteto, ne glede na njegove želje. »Če je zaključil državno šolo, ima torej veliko manj možnosti, da opravi izpit in izbere, kar želi. V Čilu je tako: dražja je šola, boljša je, zato zagotavljajo zasebne šole boljšo prihodnost.«
Sicer pa nam gospa Magda pove, da se v Čilu tačas veliko demonstrira. Na vladi je socialistka Michelle Bachelet, ki je med prebivalci izgubila veliko zaupanja, ker ji ni uspelo uresničiti vseh obljub. Ljudje so razočarani, ker še ni izboljšala javnih storitev, zlasti šolstva in zdravstva. »Prihodnji predsednik bo posledično desničar, tako da bo spet vse težilo k privatizaciji. Sama sem verjela v Bacheletovo, opažam pa, da ima vojaška oblast, se pravi desnica, silno moč v svojih rokah. Desničarsko je usmerjena na primer tudi televizija, ki močno vpliva na ljudi. Polovica jih na primer žal še ocenjuje, da je diktator Pinochet naredil veliko koristnega,« je bila kritična Sturmanova.
Sara Sternad