Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Radovednost ga je gnala na Daljni vzhod, kjer je tudi ostal
Gabrijel Beličič, Guangzhou (Kitajska)   

Gabrijel Beličič

Že od nekdaj so ga zelo zanimale orientalske kulture, navade in tamkajšnji jeziki. Nekajkrat je potoval v Azijo, na Daljni vzhod, da bi si ta svet ogledal od blizu, pred slabim desetletjem pa je sprejel pomembno življenjsko odločitev in se preselil na Kitajsko. 33-letni Gabrijel Beličič, doma z Opčin, se je v novem okolju lotil marsikaterega dela, zdaj pa je že dalj časa dejaven v podjetniških vodah – za podjetniško dejavnost pa so kitajska tla, kot vemo, rodovitna.
A pojdimo po vrsti. Gabrijel je v Trstu obiskoval klasični licej Franceta Prešerna, po maturi pa se je vpisal na univerzo.
»Nekaj let sem študiral geologijo, a študija nisem dokončal. Vmes sem začasno opravljal različna dela v Trstu, na Škotskem in tudi v ameriškem Koloradu: poleg tega pa sem potoval.«
Daljni vzhod in tamkajšnje kulture so ga začele vse resneje mikati; sam o sebi pravi, da ima antropološke težnje, ker si želi spoznavati tuje kulture. Leta 2003 se je začel učiti korejski jezik, leta 2004 se je začel vse bolj zanimati za kitajščino in Azijo nasploh.
Takrat, decembra 2004, je tudi prvič obiskal Kitajsko, kamor se je odpravil, da bi obiskal prijatelje. V začetku leta 2008 pa se je tja preselil. Zdaj živi na Kitajskem že deveto leto, točneje v južnokitajskem obmorskem mestu Guangzhou, ki ga pri nas bolje poznamo kot Kanton.
V novem okolju se je Openc vztrajno učil kitajščino in bil pri tem uspešen, saj je nato tudi prevajal. »Pozneje sem se v mestu Guangzhou vpisal na univerzo, v smer Business Chinese. Tako sem na Kitajskem dobil univerzitetno diplomo.«
Gabrijel je v skoraj desetih letih na Kitajskem opravljal najrazličnejša dela, ki jih bežno našteva: »Prevajal sem, delal na televiziji, poučeval angleščino in italjanščino, odprl sem manjši bar. Zdaj pa že približno štiri leta delam v podjetju, ki se ukvarja z uvozno-izvoznimi storitvami ... in ne nameravam več menjati.«
Mesto Guangzhou je prestolnica province Guangdong, v jugovzhodni Kitajski, leži kakih 100 kilometrov daleč od Hong Konga.
Svojega kitajskega mesta Gabrijel ne obožuje, vsaj z estetskega vidika ne. »To je grda, ogromna metropola, v kateri živi kakih 15 milijonov ljudi, ki se v glavnem ukvarjajo s trgovino. To pa tudi zato, ker so v na to območje že pred 400 leti s svojimi ladjami prihajali Evropejci, ki so tu poslovali. Ta regija je torej zelo napredna in ima dolgo tradicijo na področju izvoza,« razlaga Gabrijel.
Na vprašanje, kako bi opisal Kitajce, naš sogovornik ne more odgovoriti. To je po njegovem mnenju nemogoče, kot je nemogoče opisati značaj Evropejcev, ker so preveč pisani in raznoliki. »Kulturne, jezikovne, fizične in druge razlike med Kitajci s severa in z juga (ali iz katerekoli province) so ogromne. Sicilijanci in Finci so si precej različni: podobno je na Kitajskem. Tudi hrana se, posledično, močno razlikuje od regije do regije.« Kitajska je znana po tem, da ima osem velikih kulinaričnih skupin. Vsaka od teh se deli na manjše skupinice. Na splošno jih lahko delimo na sladkasto in lahko hrano na jugovzhodu; pikantno na jugozahodu; dokaj močno in slano na severu; zelo sladko v osrednjem predelu okoli Šanghaja.
Zanimalo pa nas je še, kakšen odnos imajo domačini do tujcev. »Razen izjem, kot povsod, so Kitajci do tujcev dokaj gostoljubni, še zlasti do belcev. Ampak: kot se dogaja v državah, ki se hitro razvijajo, se tudi tu začenjata vse bolj pojavljati diskriminacija in rasizem, čeprav še nista na nivoju zahodnih držav.« Tujci, zlasti belci (medtem ko imajo domačini do temnopoltih ljudi načeloma nekoliko slabši odnos), imajo zelo dosti možnosti kar se tiče dela, prijateljstev itd. Zlasti v velikih mestih pa so poroke med tujci in Kitajci oz. Kitajkami na dnevnem redu. »Kljub temu pa je za tujce, ki ne obvladajo kitajščine, malo težko se popolnoma vključiti v kitajsko družbo. Recimo, da tudi če odlično obvladamo jezik in smo tukaj sto let, bomo zanje še vedno tujci. Taka je pač njihova kultura in do pred 30 leti tu ni bilo niti enega tujca. Družba še ni multietnična kot v Angliji, Franciji, ZDA ali Kanadi. Čeprav je v metropolah že več deset tisoč tujcev.« Pogled na tujce se vsekakor razlikuje od osebe do osebe in turist ali človek, ki bo na Kitajskem preživel krajše obdobje, bo toplo sprejet. »Če pa je človek tukaj dosti let, gleda na vse skupaj malo drugače,« pravi mladi mož z Daljnega vzhoda.
Aljoša Fonda