Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Na Nizozemskem veliko možnosti za izobražene glasbenike
Marko Jugovic, Rotterdam (Nizozemska)

Marko Jugovic

»Povsod je lepo, a najlepše je doma,« pravi Marko Jugovic, triindvajsetletni Openc, ki se na prestižni glasbeni akademiji Codarts v Rotterdamu posveča študiju klasičnih tolkal. Na Nizozemsko se je Marko vrnil septembra lani, potem ko je v Rotterdamu že opravil Erazmus izmenjavo. »Na tržaškem konservatoriju Giuseppe Tartini sem diplomiral leta 2012 in se takoj nato vpisal še na specializacijo. Ko sem izvedel za projekt Erazmus, sem takoj izkoristil priložnost in se odpravil v Rotterdam.« Nizozemsko mesto je Marka očitno očaralo, po enoletni izkušnji se je sicer vrnil v Trst, a se kmalu spet odločil za študijsko izpopolnjevanje na glasbeni akademiji Codart v Rotterdamu.
Marko se z glasbo ukvarja že od najstniških let. Marsikdo ga na primer pozna kot stalnega člana zamejskega rok benda Coloured Sweat, kjer prav tako igra na tolkala. Marko pa glasbo pojmuje s širšim konceptom, ki sega še v šolske klopi. »Poleg golega izvajanja glasbe, me zanima tudi proces glasbenega ustvarjanja, oziroma skladanja. V šolskih klopeh sem presedel kar nekaj let, morda tudi zato, ker sem rad risal, najprej v knjige in zvezke, nato pa, ko je zadeva postala malo bolj resna, v prave skicirke.«
Ne samo glasba torej, a vse, kar se okrog nje vrti. »Moj cilj je kombinirati izvajanje, skladanje in vizualno umetnost, to pomeni ustvariti avdiovizualne ali interaktivne skladbe, v katerih so glasbeni elementi enako pomembni kot vizualni. Že vrsto let se v programih sodobne glasbe pogosto najde skladbe z dodatkom posnetih baz ali pa »live electronics«. Čas je, da gremo korak naprej!« Korake v to smer Marko že opravlja. V sklopu natečaja Taglia corti se je namreč s svojim kratkim filmom Watermelon Beetle Motion prebil do finala, zaključni večer pa bo potekal prihodnji četrtek v prostorih tržaškega gledališča Miela.
Na glasbeni akademiji Codarts pripravlja Marko diplomsko nalogo o avdiovizualnih in interaktivnih skladbah. Za rotterdamsko šolo se je odločil predvsem zaradi kvalitete in različnih metod učenja, ki jih akademija nudi. »V sklopu svoje raziskave mi na primer šola nudi povezavo z akademijo za umetnost Willem de Kooning, na kateri obiskujem tečaj animacije. Od vsega začetka me je presenetila tudi metodologija učenja. Všeč mi je, da imamo le en razred, ki mu sledi veliko mentorjev, več mnenj je boljše kot eno samo. Poleg tega je program, ki ga nudi nizozemski konservatorij, bolj popoln in od vsega začetka določen. Šolski in zunajšolski projekti pa te pripeljejo v velike koncertne dvorane. Šola Codarts nudi tudi druge dejavnosti, kot na primer tečaje jazza, world music, pop glasbe, plesa, gledališča, po novem pa tudi muzikoterapijo. Vse to je seveda zelo vabljivo, sodelovanja so na dnevnem redu.«
Glasba, kot vir neskončnih možnosti torej. »Poleg sodobne resne glasbe se ukvarjam tudi z raznoraznimi drugimi zvrstmi, kot so rok, metal, folk, jazz ipd. Aktiven sem v dveh bendih: Quartzite quartet (sodobni jazz) in Coloured Sweat (alternativni rok), če je potrebno, pa nadomeščam tudi tolkalca skupine Wooden Legs (irish folk). Poleg tega imam še nov izziv, pripravljam se namreč na veliko tekmovanje za solistične tolkalce Tromp, ki poteka vsaki dve leti v Eindhovnu.«
Markovo novo življenje na Nizozemskem se skoraj v celoti vrti okrog glasbe. Tudi njegovi sostanovalci so glasbeniki. »Živim s štirimi fanti, ki se tako kot jaz ukvarjajo z glasbo in to so: skladatelj, world music tolkalec, kontrabasist in kitarist. Stanovanje sem našel v zahodnem delu Rotterdama, s kolesom pa sem v desetih minutah v mestnem središču. V glavnem se družim s sošolci in glasbeniki.« Z Nizozemci Marko nima veliko stikov, saj prihajajo njegovi sošolci z najrazličnejših koncev sveta (Japonska, Mehika, Avstralija). V zadnjih letih se vedno več mladih odloča za študij na Nizozemskem. »Mislim, da sta za to v glavnem dva razloga: šolstvo deluje nedvomno boljše in kulturni dogodki so, čeprav tudi tukaj vse manj, še vedno deležni podpore.« V Rotterdamu je Marko s svojim študijem zadovoljen, mesto kot tako pa ga ne navdušuje. »Rotterdam je eno največjih pristanišč na svetu, ki je bilo med drugo svetovno vojno bombardirano in skoraj popolnoma uničeno. Po vojni so začeli graditi “na veliko”, rezultat pa je “collage” nebotičnikov in sivine. Če k temu dodamo še “ploščatost” države in slabo vreme, te lahko kaj kmalu prevzame žalost.« Nekoliko lepša pa so bližnja mesta. »Ogledal sem si Den Haag, s'Hertogenbosch, Utrecht, Amsterdam in Delft. Stara tradicionalna arhitektura daje obiskovalcu totalno različno vzdušje. Nizozemska obala pa me ne navdušuje, peščene obale so v primerjavi z našimi kamnitimi dolgočasne.«
Nizozemska je dolgo let veljala za eno izmed najbolj odprtih in najstrpnejših evropskih držav, v zadnjih letih pa tu število desničarskih skrajnežev narašča. »Rotterdam je zelo barvano multietnično mesto, a nikoli nisem zaznal nikakršnih trenj. Niti ne po zadnjih terorističnih napadih v bližnji Belgiji. Če pomislim, da sem dva dneva pred atentatom pristal na istem letališču, me malo “strese”. Življenje pa vseeno poteka popolnoma normalno. Ljudje različnih kultur si umirjeno delijo mesto. Muslimanski del je popolnoma integriran v nizozemski vsakdan.«
Rotterdamska študijska izkušnja je Marka izredno obogatila, vrnitev v domači Trst pa ni pod vprašajem. »Po masterju se nameravam vrniti domov in nadaljevati s svojimi projekti na domačih tleh. Kot sem že prej povedal, povsod je lepo, a najlepše je doma!«
Rajko Dolhar