Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Po letu in pol v Avstraliji in Aziji se vračata s  srečnim in polnim srcem
Martina Gantar in Martin Jarc, Koh Lanta (Tajska)

Martina in Martin se po tajskih otokih premikata tudi s slonom

V zadnjih letih se veliko mladih odloča za selitev v Avstralijo. V deželi kengurujev in neskončnih razdalj je možnost zaposlitve še vedno visoka, v velemestih pa se zbirajo mladi iz najrazličnejših koncev sveta. »Imela sem kar nekaj časa na razpolago in razmišljala sem, da bi se odpravila kam “bolj daleč”. K odločitvi pa so prav gotovo pripomogli tudi nekateri prijatelji, ki so mi navdušeno opisovali Avstralijo,« nam je po Facebooku zaupala Martina Gantar, osemindvajsetletna psihologinja z Opčin. Martina je sicer v teh dneh na južnih tajskih otokih, njeno potovanje pa traja že celo leto in pol. »V Avstralijo sem odpotovala s fantom, bilo je oktobra 2014. Po pravici povedano, bi bila takrat morala na trimesečno prostovoljno delo v Afriko. Zaradi epidemije ebole pa so moji načrti šli po vodi. Avstralija se mi je takoj zdela dobra “alternativa”. Začela sem iskati družino, pri kateri bi lahko bila za varuško, takoj ko sem jo našla, pa sva si z mojim fantom Martinom Jarcem kupila letalski karti.« V Avstraliji se je mlad par takoj dobro znašel, Martina je delala kot varuška, njen fant Martin pa si je tudi v kratkem priskrbel delo v kuhinji neke restavracije. »Najprej sem delala s polovičnim urnikom, nato pa se zaljubila v Islo, dvoletno punčko newjorškega para, pri katerem sem začela delati s polnim urnikom. Z Martinom sva kmalu dobila stanovanje in ga delila z drugim avstralskim parom. Spoznala sva kar nekaj Slovencev in se tako počutila v domačem okolju, veliko pa sva se družila tudi z Avstralci.«
Zakaj pa se mladi odločajo za selitev v Avstralijo? »Mislim, da se zanjo odločajo, ker predstavlja danes Avstralija celino upanja in sanj. Tu lahko gradiš svojo bodočnost brez omejitev, seveda brez pomoči staršev in prijateljev, ampak na tak način imaš konkretno možnost postati bolj “odrasla” oseba.« Martina je v enem letu opravila kar nekaj daljših izletov po avstralski celini. »Zahodna Avstralija naju je očarala: večeri ob ognju s prijatelji in njihovimi kitarami, spanje mod milim nebom, nepopisno. Poleg tega bi omenila še Uluru oziroma Ayers Rock, to je ogromno skalo nekje v središču Avstralije. Daleč naokoli ni žive duše, še nikoli nisva občutila take tišine. Avstralija ima res prekrasno naravo, če pa bi se morala odločiti za mesto, bi se najraje vrnila v Sydney, to je velemesto, obdano z morjem in ogromnimi parki.« Po enem letu pa je mlademu paru v Avstraliji zapadel vizum. Z nahrbtnikom na ramenih sta se torej odpravila na sever, najprej v Bali, kamor sta bila povabljena na poroko, nato pa sta se odločila za Vietnam. »Azija naju je takoj navdušila.
V Vietnamu naju je gostila vietnamska družina. Čas se je v azijski državi ustavil pred sto leti. V glavnem se ukvarjajo s poljedelstvom in rejo živali.
Seveda povsod dobiš nasade riža in sadja, veliko pa je tudi umetnikov in krojačev. Povsem drugačna pa so mesta, v katerih vlada popoln kaos, na cestah je 24 ur na 24 izredno živo, nekaterih pa se enostavno ne da prečkati!« Vietnam meji s Tajsko in tudi zaradi tega sta se Martina in Martin odločila, da obiščeta sosednjo državo. Odpravila sta se sicer na jug, na tamkajšnje otoke. »Tajski otoki so zelo turistični in težje prideš v stik z avtohtonim prebivalstvom. Domačini so vsekakor bolj odprti od Vietnamcev, verjetno tudi zaradi tega, ker boljše govorijo angleško. Tudi revščine je na teh otokih bolj malo, oziroma rekla bi, da je manj vidna, kot je na primer v velikih vietnamskih mestih.« Martina nam je med drugim še povedala, da se bosta s fantom začela vračati proti domu, čeprav bi rada potovanje še malo podaljšala. »Najbolj naju mika Indija, a tudi Južna Amerika, kjer naju čaka veliko prijateljev, ki sva jih spoznala v Avstraliji. Moja skrita želja pa še vedno ostaja Afrika in prepričana sem, da jo bom prej ali slej izpolnila. Life is full of surprises!«
Martina in Martin se torej po dolgem letu in pol vračata domov, izkušnjo pa bi še enkrat ponovila. »Tako izkušnjo svetujem vsakomur. Potovanje je popolnoma spremenilo moj pogled na življenje, počutim se veliko bolj sproščeno, zaupam ljudem in živim, kot se temu reče, “dan za dnem”. Spoznala sem veliko ljudi, nekateri pa so že postali nenadomestljivi.
Upam si reči, da je to potovanje bilo najlepša izkušnja, kar sem jih kdajkoli doživela. Vračava se domov polna energije, motivacij, želja ter z neverjetno srečnim in polnim srcem.« Potovati s fantom pa Martini ni bilo nikoli v breme. »Bolečino doživljaš v polovični meri, veselje in sreča pa sta podvojena. Vse skupaj je še večje, če ga lahko s kom deliš!«
Rajko Dolhar