Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Prometni inženir »pogooglal« in našel službo v Nemčiji
Matija Morelj, Berlin (Nemčija)

Matija Morelj

»Pogrešam naše morje in hribe, drugega pa ne. S starši in prijatelji sem stalno v stiku, slišimo se prek Skypa, pogosto me kdo obišče ali pa se jaz vrnem domov. Služba mi je všeč in Berlin nudi res veliko. Danes je poleg tega tudi sončno ...« Prometni inženir Matija Morelj, ki bo v marcu praznoval okroglih 30 let, se sploh ne kesa, da je jeseni leta 2014 na vrat na nos – v manj kot tednu dni – »spakiral« in se preselil v Nemčijo.
Dolgoročnih načrtov nima, v Berlinu pa zaenkrat uživa – tako v dinamičnem podjetju, kjer so ga zaposlili, kot v prostem času. Matija je kot predšolski otrok živel v Sežani, nakar se je njegova družina preselila v Trst in pozneje na Opčine. Izšolal se je na geometrskem oddelku zavoda Žige Zoisa v Trstu, zatem je diplomiral na tržaški inženirski fakulteti. »V tretjem letniku sem se usmeril v prometno inženirstvo, ki vključuje projektiranje cest, prometne infrastrukture in prometno načrtovanje kot tako, vključno s semaforskimi sistemi,« pravi.
Diplomsko nalogo je posvetil analizi podatkov o prometnih nesrečah v krožiščih. Slednja so pri nas zelo v modi. »Sprva so jih imeli predvsem v Franciji, kjer je še danes več kot polovica vseh krožišč na svetu. Francoze so začeli posnemati po vsej Evropi, medtem ko se krožišča v ZDA šele razvijajo,« razlaga mladi inženir. Tudi v Italiji in Sloveniji so upravitelji ugotovili, da lahko s krožišči marsikaj poenostavijo; včasih s tem celo pretiravajo, saj taka rešitev ni primerna za vsako križišče.
Nekaj zmede povzročajo različne zakonodaje: »V Kopru lahko čez noč uredijo krožišče, na Opčinah pa je bilo krožišče sredi vasi več kot leto dni poskusno ...«
Po diplomi, spomladi leta 2014, je začel pošiljati svoj življenjepis v različne smeri. »Pisal sem podjetjem v Italiji in Sloveniji, pa tudi v druge države, npr. v Španijo, saj sem bil na Erasmusu v Valencii. Vedel pa sem, da tam ni veliko priložnosti, ker je bila kriza huda.« Poleti se je odločil za enomesečni začetniški tečaj nemškega jezika v Berlinu in s tem osrečil mamo, ki ta jezik obvlada in je sinu vedno svetovala, naj se ga nauči. »Tiste štiri tedne sem seveda izkoristil tudi za spoznavanje Berlina, ki mi je bil takoj všeč. To je moderno, mlado in multikulturno mesto. Veliko je parkov in aktivnosti. Vsak dan dobiš kaj novega in spoznavaš ljudi od vsepovsod.« Tudi v Berlinu je sicer nekoliko težje spoznati domačine.
Po tečaju se je vrnil v Trst in še naprej iskal službo. Poklicali so ga na razgovor v Pordenon, na sedež kovinarskega velikana Cimolai. Podjetje, ki sodeluje pri širitvi Panamskega prekopa, je iskalo mlade inženirje za svoje dejavnosti v Venezueli, kjer ima tovarno in je takrat gradilo tudi ogromen most. »Sprva sem si rekel: “Uau, Venezuela!” Ko pa so mi podrobneje razložili, kaj bi me čakalo, sem postal skeptičen. Šlo je za zelo naporno delo daleč od Caracasa, v nekem industrijskem mestu v Amazoniji, kjer bi v bistvu cele dneve samo delal. Pa še problem kriminala ...« Ponudbe na koncu ni sprejel, po raznih razgovorih in stikih s podjetji pa je službo našel ... na Googlu. »Brskal sem in poizvedoval, ali je kaj zanimivega v Berlinu, čeprav me je nemški jezik omejeval. Slučajno sem naletel na podjetje team red in poslal življenjepis. Še isti dan mi je odgovorila moja bodoča sodelavka, naslednjega dne sem imel razgovor po Skypu in zvečer mi je šef ponudil začasno zaposlitev ter letalsko karto. Imel sem samo šest dni časa, da uredim vse dokumente in si poiščem stanovanje ...«
Od oktobra 2014 živi Matija v Berlinu. Večkrat je zamenjal stanovanje, kar predstavlja najtežjo plat celotne zgodbe. Povpraševanje je veliko in vsi najemodajalci prek posebne agencije poizvedujejo, ali ima morebitni najemnik denar oz. dolgove. »To je nekaj normalnega, medtem ko v Italiji tega sistema ni,« pravi Matija. Naposled se je le nekako ustalil v četrti Mitte, v centru mesta.
V podjetju so ga naposled zaposlili za nedoločen čas. S kolegi se pogovarja v angleščini, saj so tudi oni tujci, sodelujejo pa z inženirji iz različnih nemških mest ter s tujino. »Ukvarjamo se s trajnostno mobilnostjo: s prometnim načrtovanjem, kolesarskimi stezami in še zlasti s sistemom car sharing (delitev avtomobila), saj je naš šef eden največjih strokovnjakov na tem področju.« Za svoje stranke, med katerimi sta recimo tudi Opel in Volkswagen, pripravljajo študije in strokovna mnenja. Matija se ukvarja tudi z marketinškimi zadevami, na mednarodni ravni pa je v stiku z »elito« car sharinga. Trajnostna mobilnost predstavlja prihodnost naših mest: mladi prometni inženir iz Trsta jo dan za dnem pomaga razvijati.
Aljoša Fonda