Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

»Notranji nemir« potešil v kraljestvu zimskih športov
Walter Caharija, Trondheim (Norveška)

Walter Caharija

Oči ljubiteljev smučarskih skokov so bile te dni uprte v dogajanje v norveškem Trondheimu, kjer ravnokar poteka mini turneja za svetovni pokal: v sredo je na skakalnici spet blestel Peter Prevc, ki je gladko pometel s konkurenco.
Ko bi mu obveznosti dovoljevale, bi se tekme, tako kot lansko leto, udeležil tudi 31-letni Walter Caharija iz Nabrežine, ki v norveškem mestu živi in dela že več let; tako pa je Prevčevi zmagi lahko nazdravil le od doma.
Kaj pa je Walterja sploh zvabilo na mrzli sever? Za tujino se je odločil med študijem elektronike na tržaški univerzi. »Bili smo druga ali morda tretja generacija študentov, ki se je morala soočiti z novo reformo študija, t.i.
3 plus 2. Vse je bilo še nebulozno, po italijansko pač. Ko sem opravil triletno diplomo in začel magisterij, pa sem doživel pravo krizo. Vse se mi je zdelo nesmiselno, ni se mi dalo nadaljevati, tako da sem odločil, da odklopim oz. da se odpravim v tujino s programom Erasmus,«
nam je zaupal Walter. Med španskim Madridom, angleškim Cranfieldom in norveškim Trondheimom je leta 2008 izbral slednje: mesto je oddaljeno kakih 500 kilometrov od norveške prestolnice Oslo, na skrajnem severu, čisto na koncu fjorda. Nad odločitvijo je bil kar hitro navdušen, saj mu je ob študiju uspelo vzdrževati tudi pestro socialno življenje, kamor prišteva priljubljeno ukvarjanje s športom, kar je med študijem na tržaški univerzi popolnoma pogrešal.
V Trst se je vrnil za zagovor magistrske diplome in za iskanje prve zaposlitve. Našel jo je v sosednjem Solkanu, pri slovenskem visokotehnološkem podjetju Instrumentation tecnologies, kjer razvijajo elektronske inštrumente za pospeševalnike osnovnih delcev (za Sinhrotron ali Cern na primer). Tam je Walter ostal leto dni; delovna skupina je bila odlična, pravi, delo prav tako, a kaj, ko ga je povratek v domače gnezdo, zlasti potem ko se je skorajda privadil na samostojno življenje, utesnjeval. Zaželel si je novih spoznanj in širših razsežnosti, zato je »notranji nemir« potešil s povratkom na Norveško. S pomočjo tržaškega docenta je namreč prišel v stik s profesorico na univerzi v Trondheimu, ki mu je ponudila možnost za opravljanje doktorata. Januarja 2011 jo je spet mahnil na sever, kjer se je tri leta in pol posvetil robotiki za pomorsko industrijo, se pravi študiju programiranja podvodnih naprav. »To ni bila štipendijska varianta, kakor je v navadi pri nas: bil sem zaposlen na univerzi in za svoje raziskovanje prejemal plačo. Življenje je na severu res dražje, ampak tudi plače so primerljivo višje.«
Odločil se je, da poišče zaposlitev kar v Trondheimu: našel jo je pri podjetju Lloyd's Register, kjer še danes dela kot svetovalec za storitve na področju energije in pomorstva. V podjetju so zaposleni izključno Norvežani, s katerimi se Walter dobro razume, čeprav so nekatere razlike očitne. »V nekajletnem bivanju na severu sem opazil, da skušajo biti domačini zelo diplomatski: še zdaleč niso tako direktni kot smo mi.« To pa ni vedno vrlina, ocenjuje Walter, zlasti na delovnem področju, kjer so jasne odločitve včasih nujne. »Pozitivne učinke pa ima gotovo na medosebnem odnosu, saj tebe in tvoje delo veliko več spoštujejo.« Da bi se popolnoma vključil v novo državo, se je naučil tudi jezika. Osnove norveščine je spoznal že med Erasmusom, med raziskovanjem za doktorat pa mu je inštitut plačal tečaj norveščine; v dveh letih jih je opravil tri, tako da so potem sestanki s profesorico potekali kar v norveščini, ki je neka mešanica nemščine in angleščine, danes pa posluje izključno po norveško.
Da se svoje izbire nikakor ne kesa, nam je bilo takoj jasno, ko je začel naštevati kaj vsega počenja v prostem času. »Kaj mi je všeč od Norveške? Prav gotovo zima. Od konca januarja do aprila-maja je pokrajina popolnoma zasnežena, tako da se lahko posvetiš dejansko vsem zimskim športom: sam uživam v alpskem smučanju, teku na smučeh, turnemu smučanju ali drsanju.« Dovolj je, da izstopi iz hiše in vse mu je dejansko na dlani. Seveda je zasluga tudi v dobrem ravnotežju med delom in zasebnim življenjem, ko se lahko posveča svojim neštetim hobijem. Ob že zgoraj zabeleženih, se ukvarja še s plavanjem in jadranjem v univerzitetnih članskih ekipah. Sicer pa prosti čas preživlja tudi s prijatelji: veliko jih je ohranil še iz študentskih let in v glavnem so to tujci. Italijanov, pravi, je res ogromno – povečini so raziskovalci ali znanstveniki, »dober prijatelj je celo šef iz Vicenze«. Med njimi je tudi nekaj Slovencev (s prijateljico je pred dnevi praznoval dan slovenske kulture) prav tako raziskovalcev, web ali grafičnih dizajnerjev, nekaj Hrvatov, Srbov in Makedoncev, pa tudi Nizozemcev, Nemcev, Špancev in Grkov.
»Norvežani so v primerjavi z ostalimi res nekoliko hladnejši, tako da se moraš močno potruditi, da jih privedeš do tega, da bodo govorili.«
Seveda pa ni vse zlato, kar se sveti ... Med kritične točke Norveške je Walter uvrstil temo. »Oktober je še znosen, čeprav se dnevi krajšajo, november itak nima smisla, saj je na severu sivo, deževno in hladno, december in prvi del januarja pa prevladuje tema.« Takrat zbeži domov – na Kras, tako da se vsaj delno izogne temu obdobju. Od konca januarja pa gre samo na boljše, saj se prepusti zimski športni idili.
Walter pa je nemirna duša.
»Kljub temu, da mi je sedanja zaposlitev všeč, bi rad zamenjal službo, saj si želim kaj bolj kreativnega. Dolgoročno gledano pa bi rad doživel še kako mednarodno izkušnjo, da bi lahko zrasel tako osebno kot profesionalno. Ko bi mi uspelo, tudi potom Lloyd's-a, bi se najraje preselil v Singapur, prav posebno mesto, ki me zelo privlačuje.« To mesto je obiskal med doktoratom in všeč mu je bilo, ker je mesto z zgodovino, ki se mora še spisati, pravi.
Mesto je multikulturno in je, tako kot je bil Trst, neke vrste strateška točka, kjer sobivajo štiri različne kulture – kitajska, malezijska, evropejska in indijska. Sicer pa Walter ne izključuje možnosti povratka v Trst, saj ima Lloyd's tudi urad v našem mestu.
Domov se redno vrača za božične praznike in še rajši poleti, ko se spusti k morju »v breg« in obišče Hrvaško. Domače kraje, zlasti v spomladanski preobleki, namreč zelo pogreša, tako kot tudi tradicionalne običaje, kot je pravkar minuli pust, ki ga na severu ne praznujejo.
Pa tudi osmice in nabrežinsko godbo, pri kateri igra klarinet. »Hrana k sreči ni problem, saj me je mama naučila kuhati. Mirno lahko preživim.« Norveška vsakdanja hrana je precej anonimna (zamrznjene pice, revni sendviči), medtem ko je kulinarična ponudba med prazniki okusna, bogata, a precej težka. Ko mi je pripovedoval o jagnjetini, ki jo hranijo pod soljo in jo nato dalj časa močijo in skuhajo v peči, pa se mu je zahotelo po polenovki po receptu iz Vicenze, tako da sva se pozdravila kar z »Dober tek!«
Sara Sternad