Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

V petih letih od jugovzhodne Azije do avstralskih domorodcev – in nazaj
Klemen Kralj, Bali (Indonezija)

Klemen in opica v Kuala Lumpurju v Maleziji

Najkrajša pot do samega sebe vodi okoli sveta, je nekoč zapisal filozof Hermann von Keyserling. Samega sebe in svet pa je najbolje začeti spoznavati že v mladih letih: ko si mlad, potuješ povsem drugače kot v zrelih letih, denimo po upokojitvi. Tako meni med drugim tudi mladi Klemen Kralj iz Podlonjerja.
Čeprav je star komaj 26 let, je že veliko videl in doživel, saj je zadnjih pet let posvetil spoznavanju jugovzhodne Azije, Avstralije in še drugih krajev na drugem koncu zemeljske oble; veliko je potoval, marsikje pa se je dalj časa tudi ustavil. Trenutno je na indonezijskem otoku Bali, kjer se pripravlja na vrnitev v Evropo. Kam točno, še ne ve, vsekakor pa bo to nov zasuk v njegovem pestrem življenju. Najprej naj povemo, da ima Klemen starejša brata in sestro, Ivana in Mihelo, ki sta trenutno oba v Londonu. Na vprašanje, kako to doživljajo starši, je odgovoril tako: »Vse razumejo.
Dobro vedo, da v Italiji ni tako enostavno priti do službe. pravzaprav so nam sami rekli, da je izkušnja v tujini koristna.«
Klemen je kot otrok obiskoval mednarodno šolo na Opčinah, zatem je bil dve leti na liceju Franceta Prešerna, nakar so se z materjo in sestro (brat je študiral v Trstu) preselili v Anglijo, v bližino Londona, kjer se je mama takrat zaposlila kot psihiatrinja.
Klemen je tam dokončal šolanje in ostal pet let, vpisal se je na univerzo (na fakulteto za socialno politiko), a študija ni dokončal. »Ugotovil sem, da me to ni dovolj zanimalo, študij pa je v Angliji drag. Vrnil sem se v Trst in razmišljal, kaj bi,« je povedal v dobri slovenščini z rahlim angleškim naglasom, ki je po petletnem vandranju po svetu neizbežen. Sestrina prijateljica je takrat kot prostovoljka poučevala angleščino v Vietnamu: Klemna je to zanimalo in odločil se je, da jo bo posnemal. Leta 2011 je odletel v Azijo. »Če hočeš potovati, je delo z organizacijami idealno. Denarja nimaš veliko, v Vietnamu pa življenje malo stane, zato si lahko privoščiš neko udobje,« je prek Skypea razložil prijazni Klemen. Pod okriljem angleške organizacije Hue Help je tri mesece poučeval angleški jezik v nekdanji vietnamski prestolnici Hue, organizacija skrbi za izobraževanje tamkajšnjih otrok, pa tudi za njihovo socialno varnost. »V tem času sem spoznal tipično hrano, tradicije, budizem, templje, pagode ... Lepo je bilo. Pa čeprav je vse tri mesece, z izjemo enega samega dne, stalno deževalo ...« Domačini so izredno prijazni in zelo radovedni, saj ne potujejo in nimajo veliko priložnosti za spoznavanje tujcev. Po trimesečni izkušnji je začel iskati pravo službo, a vietnamska birokracija je zapletena in do delovnega vizuma ni lahko priti.
Odšel je v Kambodžo. »V tej državi pa je vse zelo enostavno. Na meji plačaš in dobiš vizum, sploh ne pregledajo tvojih podatkov. Zaradi tega lahko najdeš v Kambodži tudi “čudne”, sumljive Evropejce, ki so imeli v domovini take ali drugačne težave,« je povedal Klemen, ki je tam našel službo v enem tednu. Tudi v Kambodži je poučeval angleščino, v najrevnejši državi jugovzhodne Azije je ostal leto dni. »Izkušnja je bila zanimiva, a obenem tudi žalostna. To je revna država, v kateri je diktator Pol Pot uničil vso kulturo, poleg tega, da je v štirih letih njegovega vodenja pomrla približno tretjina prebivalstva. To ni bilo tako davno od tega, starejši se vsega spominjajo. Laos je tudi reven, a ni imel Pol Pota ...« Rdeči Kmeri so vse poslali delati na riževa polja, »lahko pa so te ubili samo, ker si nosil očala in si bil torej intelektualec. Kdor ni umrl, je prebegnil v tujino.« Je pa veliko mladih, ki so zelo motivirani. Vse je živo, kaotično in nekoliko umazano. »Policijo je enostavno podkupiti, politiki pa razprodajajo državno naravno in kulturno dediščino Japoncem in Korejcem, vključno s templji Angkor Wat. Prvi minister, ki je na svojem mestu že 30 let, pa je vezan na Rdeče Kmere,« je opozoril naš sogovornik.
Po enem letu in nekaterih slabih izkušnjah si je Klemen zaželel »normalnejšo« državo. Naslednji dve leti je prebil v Avstraliji, kjer se je imel zelo lepo.
Sprva se v Perthu ni znašel kdo ve kako dobro. Delal je v baru in nato v delikatesi, red, mir in tišina v mestu brez bogate zgodovine pa so bili po azijskih izkušnjah travmatično dolgočasni. Po dveh mesecih se je na štop odpravil proti severu: »Hecno je, da te v Avstraliji kot štoparja lahko zapeljejo tudi 500 kilometrov daleč, saj so razdalje ogromne. V tem času lahko z voznikom dobro spoznaš ...«
Po Avstraliji je potoval s pomočjo organizacije WWOOF, ki mladim ponuja najrazličnejše možnosti za prostovoljno delo v različnih okoljih. Najprej je prišel na neko osamljeno kmetijo sredi puščave (»cattle station«), kjer tričlanska družina skrbi za nekaj tisoč glav goveda. S kmeti je Klemen na »divjem zahodu« vsak dan pregledoval vodne črpalke, ograje in same krave: »Večjih odgovornosti nisem imel, a sem se vseeno veliko naučil. Do najbližjega naselja je tri ure poti, zato si ljudje vedno sami pomagajo. Znati morajo vse.« Življenje v štirih sredi popolne samote je bilo trdo, v enem mesecu smo doživeli en sam obisk.
Sledila je izkušnja v obmorskem mestecu Broome v pokrajini Kimberley, kjer se je z WWOOF-om zaposlil pri nabiralcih biserov. Na gojišču s kakimi 150.000 ostrigami je s sodelavci čistil vodno opremo, ko je napočila sezona, pa so se lotili nabiranja teh školjk. Te so pregledali indonezijski strokovnjaki, šele po daljšem času pa se preveri kakovost posameznega bisera. »Delali smo od zgodnjega jutra, trda je bila, kraji pa so čudoviti: videvali smo delfine, morske pse, mante, morske želve in ogromne kite.«
Na neki večerji je spoznal zanimivega človeka, belca, ki živi v aboriginski skupnosti.
Z njim je šel pogledat to naselje ... »in tam sem ostal eno leto«. Šlo je za neke vrste kamp sredi narave, domorodci so po njegovih besedah zelo odprti: »Toplo so me sprejeli, veselili so se obiskov. To je najbolj zanimiva kultura, kar sem jih spoznal.« Z domorodci so povezani socialni problemi, alkoholizem, rasizem ipd. »Da, zanje je zelo težko živeti kot pred 200 leti, a obenem nočejo živeti kot Evropejci. Če pa jih bolje spoznaš, jih vzljubiš. Tam živijo že 40.000 let, popolnoma so integrirani v svoje okolje. Učili so me, kaj je v naravi užitno, kje najti pitno vodo, poznajo tisoč rastlin in vedo, čemu koristijo.« Klemen je odhajal v službo v mesto, kjer je delal kot vrtnar, prosti čas pa v glavnem preživljal z domorodci, s katerimi je občasno tudi pokušal tipične jedi: kengurujevo in krokodilje meso, morskega psa, enkrat žuželke.
Avstraliji je sledil povratek v Azijo, kjer se je zadržal na šestmesečnem potovanju. V Maleziji se je udeležil prijateljeve poroke, v Kambodži je obiskal stare prijatelje. Iz Phnom Penha se je s kolesom odpravil na pot ob reki Mekong do glavnega mesta Laosa Vientiane, nato pa južno do Bangkoka in južnih obal Tajske. »To je bilo dolgo, toplo in naporno potovanje. S kolesom pa je zanimivo potovati, ker se pomikaš počasi, več vidiš in spoznaš več ljudi.«
To pa še ni vse. V Novi Zelandiji (v Aucklandu) je bil v službi kot nočni čuvaj v neki ribarnici.
Tam mu ni uspelo veliko potovati, spoznal pa je zanimive ljudi iz otočij Tonga in Fidži. Naposled se je odpravil prav na Fidži, kjer je delal v ekološki turistični rezidenci, ki jo vodijo mladi Španci. »Tudi tam so domačini zelo prijazni. Ko se sprehajaš po cesti, te povabijo domov in ponudijo kavo, ki ni naša kava, temveč hladen napitek iz korenik. Zvečer ga oni pijejo na litre, vsebuje pa neko snov, ki deluje kot pomirjevalo. Počutijo se zelo dobro ...«
Od septembra lani je Klemen na Baliju, kjer se v kratkih hlačah in majčki pripravlja na vrnitev v Evropo. Pripravlja namreč vstopni izpit iz zoologije, kar ga najbolj zanima. Univerzo bo poiskal na Škotskem, Nizozemskem ali Danskem, saj je študij v Avstraliji predrag (okrog 40.000 dolarjev na leto). »Nimam močnih vezi z Evropo in Trstom, razen z družino in s prijatelji,« je priznal. Na vprašanje, kako se počuti po petletnem vandranju, pa je odgovoril tako: »Saj ne vemo, kako bo čez 40 let in kako bo s penzijami. Naši starši so živeli v drugačnem sistemu. Splača se potovati, ko si še mlad. Tako spoznaš veliko ljudi in nabiraš izkušnje. Saj ne rečem, da je treba potovati pet let, a vsaj malo. Da vidiš, kako drugi živijo in šele potem lahko primerjaš.«
Aljoša Fonda