Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Od olimpijskih iger do neapeljske pice
Nataša Gombač, Šanghaj (Kitajska)

Nataša Gombač

»Za kitajščino sem se navdušila že na višji šoli. Takrat sem trenirala borilne veščine in prepričano sem se vpisala tudi na prvi jezikovni tečaj pri nekem tržaškem združenju.« Vpis na beneško univerzo Ca' Foscari je bil skorajda samo po sebi umeven: danes 30-letna Nataša Gombač s Katinare se je po opravljenem znanstvenem liceju odločila za kaj drugega kot za vzhodnoazijske jezike in književnosti. »Prva dva letnika sta bila precej intenzivna, medtem ko je bil tretji manj obremenjen z izpiti, tako da je študentom dovoljeval študijsko izmenjavo v tujini - semester na Kitajskem,« nam je povedala Nataša, ki ga je leta 2007 seveda izkoristila za prvo, 6-mesečno študijsko izkušnjo v Pekingu. Domov se je vrnila samo za zagovor diplome, saj jo je spet »vleklo« v kitajsko prestolnico.
»In zgodilo se je, da sem bila v pravem trenutku na pravem mestu: leta 2008 je namreč Peking gostil olimpijske igre. Istočasno pa je država doživljala velike težave – potrese v Čengduju in proteste v Tibetu. Vlada se je takrat odločila za zaprtje meja, tako da so se številni, ki so morali na Kitajsko za olimpijske igre, znašli na vrat na nos brez vizuma. Kdor je bil že tam z veljavnim vizumom je imel zato veliko več priložnosti za delo. Med temi sem bila tudi podpisana.« Že res, da je Nataša v Peking takrat odpotovala z željo, da bi sodelovala pri olimpijskih igrah, da jo bodo zaposlili na italijanski televiziji Rai pa si res ni predstavljala. Postala je sodelavka režiserke, ki je skrbela za prenos dogajanja (sprejem zmagovalcev in nagrajevanja) v Casa Italia v olimpijskem naselju. Danes se tistih 4 mesecev (začela je namreč krepko pred OI in končala po njih) spominja kot »super tour de force«. Režiserka in nekaj sodelavcev je bilo Italijanov, vsi ostali – snemalci, operaterji, tehniki – pa so bili Kitajci, tako da je morala koordinirati in prevajati dejansko vse. Ob tem pa je bila tudi posebna poročevalka Primorskega dnevnika, za katerega je pisala dnevnik.
Študijska pot jo je spet privedla domov, na podiplomski študij za mednarodno sodelovanje na Visoki šoli za prevajalce in tolmače. Med študijem je eno leto sodelovala z organizacijo sejemskih dogodkov povezanih z vinom. Potovala je v Singapur in na Kitajsko s skupino, ki italijanske proizvajalce vina predstavlja azijskemu trgu.
Ko je zaključila še zadnjo študijsko preizkušnjo, jo je mahnila za en šolski semester na kitajsko podeželje, kjer je bila v večjem šolskem središču lektorica angleškega jezika. »Znašla sem se sredi ničesar, v regiji Anhuej v vasi Liuan: od Šanghaja sem se najprej pet ur peljala z vlakom, drugi dve z avtobusom in še uro s taksijem.« V prvem letniku je poučevala v 20 razredih, v vsakemu izmed katerih je bilo po 80 študentov; nedvomno je bila to zanjo zanimiva izkušnja, saj je pobliže spoznala njihovo šolsko vzgojo. »Z otroki smo vzpostavili sproščen odnos, radovedno so me spraševali o Italiji, saj sem bila zanje nekakšno okno v svet.«
Leta 2010 se je preselila v Šanghaj, kjer se je zaposlila kot menedžerka, posrednica med japonskimi in italijanskimi šefi, lastniki svetovno znanih restavracij, trgovinskih verig in izvozno-uvoznih podjetij, ki se posvečajo italijanski hrani. »Zaposlila sem se pri družbi Y's Table The Kitchen Salvatore Cuomo - to so tisti, ki redno zmagujejo svetovno prvenstvo v pripravi pice. Cuomo je Neapeljčan-Japonec, ki je na vzhodu prava zvezda, saj predstavlja italijansko pico v Aziji.
Poldrugo leto sem vodila tečaje za kitajske natakarje in hostese za strežbo oz. sprejem strank.«
Po tej izkušnji se je zaposlila kot direktorica v šoli, ki ima sedež v Milanu in Firencah, s podružnicami tudi v Šanghaju, Tokiu, Tel avivu in New Mexicu. Gre za šolo, v kateri učijo italijanščino kitajske študente, ki se želijo izpopolnjevati v Italiji. Nataša skrbi za administrativno plat njihove študijske izkušnje: ureja jim vizume, pripravlja študijske projekte, dokumentacijo za dokazovanje denarnih zmogljivosti, prevaja šolske diplome in podobno. »Običajno se odločajo za konservatorije, kjer študirajo glasbo in petje, visoke šole za dizajn, kot sta Marangoni ali Polimoda, študij zlatarske obrti v Firencah ali pa Umetnostno akademijo v Benetkah.«
Kitajska je Nataši zrasla pod kožo. »Doživela sem jo kot turist, študent in kot zaposlena oseba. Nanjo me vežejo čudoviti spomini na dolga, tudi 12-urna potovanja, ki sem jih opravila po tem obširnem območju. Všeč mi je, ker je zelo raznolika in zato, ker ponuja dosti zaposlitvenih priložnosti tem, ki obvladamo kitajščino.« Nataša nam zaupa, da na Kitajskem se ljudje ne obremenjujejo, če so ob službo, saj precej hitro najdejo novo. Sama je vse zaposlitve našla prek spleta, celo na spletnih straneh za tujce ali potom italijanske Trgovinske zbornice v Šanghaju. »Žalostno sicer je to, da kar sem videla pred petimi leti, danes ne obstaja več. Vse se namreč izredno hitro spreminja, ruši in modernizira, starega je ostalo bolj malo, kar je naturalističnega prav tako izginja.« Nataša je potožila tudi nad tem, da se Kitajska danes delovno zapira: novim prišlekom je danes izredno težko pridobiti delovni vizum. Še pred 10 leti je bila »novi Eldorado«, danes pa je to že mimo. »Zelo veliko tujih investitorjev se umika s Kitajske. Vračajo se v Evropo oziroma odločajo se za jugo-vzhodno Azijo, za Mjanmar ali Kambodžo.«
Kaj pa smog? Kako z njim sobiva? »Ni tako hudo, kakor nam to predstavljajo. Onesnaženost zraka je na Kitajskem vedno aktualna, zlasti ko se po svetu dogaja kaj v zvezi z okoljem.« Po televizijah kažejo vedno Peking, za katerega razpolagajo s številnimi arhivskimi posnetki. Nataša nam razloži, da leži Peking na severu države, tik pod Mongolijo, in ga obkrožajo hribi. Zlasti v obdobju monsunov pride večkrat do peščenih neviht: največkrat nam jih televizija »prodaja« za onesnaženo ozračje. »Problem onesnaženosti zraka pa se res pojavi, ko so te nevihte: takrat se zviša raven malih prašnih delcev, ki se vežejo na pesek, in onesnaženost nima kam.« Veliko hujše je na jugu, v Šanghaju na primer, kjer je zelo vlažno.
Preden se posloviva, jo vprašam še o načrtih za prihodnost. »To pa naj bo za enkrat še skrivnost. Lahko napovem le, da bom morda romala v lepše in toplejše mesto tik ob morju.«
Sara Sternad