Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Programerka na doktoratu v deževnem Amsterdamu
Sara Magliacane, Amsterdam (Nizozemska)

Sara Magliacane

Ko ne bi bilo zaradi pošastnega vremena, bi bil Amsterdam morda imenitno mesto. A kaj, ko stalno dežuje. »Najhujše je za tiste, ki prihajamo iz "sončnih" držav, zlasti za Brazilce. Zanje je izjemno hudo, loteva se jih globoka depresija, tako kakor sicer tudi Italijane; nekateri kolegi niso zdržali in so celo zbežali. No, vreme pa je dejansko problem tudi za domačine,« nam je zaupala skoraj 31-letna inženirka informatike oz. programerka Sara Magliacane iz Devina, ki jo je študijska pot odpeljala na sever, v Amsterdam.
Sara se je po opravljenem znanstvenem liceju odločila za programsko-informacijsko inženirstvo v Trstu. Ker ji tržaški študijski program ni zadoščal, se je za nadaljnji dvoletni magistrski študij izbrala milanski Politecnico. Po zaključeni univerzi je v Milanu opravila več zaposlitvenih intervjujev s področja programiranja, nič pa je ni prepričalo, tako da se je naposled odločila za nadaljevanje študija, pravzaprav za raziskovalno delo, ki ji je bilo vseeno bolj všeč kot zaposlitev v kakem podjetju. »Kdor zaključi študij informatike se navadno zaposli kot konzulent ali kot programer. Meni veliko bolj leži programiranje, tako da je vsaj pri tem izbira lažja.« Sicer pa je Sara pravilno ugotavljala, da se je po končani univerzi težko odločati o prihodnjih korakih: kako bi bila gotova, da ji raziskovanje ustreza, kako bi vedela, ali bo uspešna, ali ne, ne da bi se prej preizkusila v čem. Naposled je leto dni preživela v Comu, kjer je na podružnici milanske univerze s svojimi docenti dejansko nadaljevala z raziskovalnim delom, ki ga je opravljala za diplomsko nalogo. »Razlika je bila v tem, da so me potem plačali. Dejansko smo programirali: skušali smo urediti oz. optimizirati neko zbirko podatkov, da bi pospešili pretok informacij za koristnika.«
Pa si ni dala miru. »Hotela sem se preizkusiti v tujini. Če ne grem zdaj, sem si rekla, bo čez štiri leta veliko težje.« Pozanimala se je in izvedela, da bi ji v Amsterdamu za isto delo priznali štiriletni doktorat, za katerega bi bila tudi dobro plačana. »V Italiji si za doktorat plačan precej malo, okrog 1000 do 1200 evrov mesečno, kar pa je za življenje v Milanu daleč premalo. Amsterdam je bil vabljiv tudi s tega vidika, plača pa se je od začetnih 1500 evrov z leti še dvignila.« Sara se je preselila leta 2011, do konca leta pa naj bi zaključila študij. »Naj bi ... Ko se lotiš raziskovalnega dela misliš, da se boš posvetil določeni temi, potem pride kaj vmes in stvar ne gre naprej. Veliko je neznank, saj se posvečaš povsem novim temam. In potem ne veš, ali ima smisel vztrajati pri eni ali ubrati popolnoma drugo pot.« Svoje prvotne teme naposled ni razvila in se je potemtakem lotila nečesa popolnoma novega, bolj zanimivega, a hkrati bolj zapletenega, saj predpostavlja poglobljeno znanje statistike, ki ga mora Sara nadgraditi.
Naj dodamo, da je bila leta 2013 v okviru doktorata nekaj mesecev zaposlena pri Googlu v Zürichu, kjer se je posvečala urejanju geo-lokalizacije na zemljevidih, leto kasneje pa je nekaj mesecev ravno tako za Google prebila v New Yorku.
Doktoratu na Nizozemskem je Sara namenila samo laskave ocene.
»Doktorat upoštevajo kot delo: kdor opravlja doktorat je zaposlen na univerzi, plačane ima socialne prispevke za pokojnino, lahko koristi letni dopust, pa seveda tudi bolniškega in celo materinskega. Ti seveda moraš poravnati davke, ampak to je nekaj čisto naravnega.« Odlično so organizirani in vsakršno poslovanje poteka povečini po spletu. Sama, na primer, plačuje davke po spletu, v banko ji sploh ni treba, vse je informatizirano, vse je preprosto.
Če ji je že treba najti kako negativno plat življenja v Amsterdamu, nas ob vremenu opozori na ne ravno odlično hrano. »Nizozemci niso gurmani: za hrano nimajo nobenega smisla, ne vedo, kaj je dobro. Hrana je tu pojmovana le kot gorivo za tvoje telo, da boš lahko proizvajal. V tem so podobni Angležem, čeprav je treba priznati, da skušajo zadnja leta nadoknaditi zamujeno. A so še daleč ...«
Med univerzitetnimi kolegi je Sara naštela tako Nizozemce kot tujce: Poljake, Italijane, Nemce, Romune, Špance. Tudi v prostem času se v glavnem druži z njimi in na splošno s tistimi, ki delajo na univerzi. Domačini imajo že itak svoje prijatelje, tako da je povsem običajno, da se tujci družijo med seboj. »Povečini so to Italijani oziroma ljudje s sredozemskega območja, Južnoameričani, ki so po naravi bolj podobni nam.« Kaj pa načrti za prihodnost? O njih še ni razmišljala. Najprej mora zaključiti doktorat, nato bo najbrž treba opraviti marsikateri zaposlitveni intervju. »Sicer se še nisem odločila, ali bi nadaljevala z delom na univerzi ali pa bi sodelovala pri kakem podjetju.« V Trst se vsaj zaenkrat ne bo vrnila, saj dvomi, da bi našla kaj ustreznega; tudi ekonomski pogoji za delo programerke so veliko boljši v tujini. »Morda čez nekaj let, kdo ve.« Seveda ji je hudo, ker je daleč od družine, pa tudi lepo vreme pogreša.
Domov se je doslej vračala vsakih 6 mesecev. »Ker se mi mudi, da bi zaključila doktorat, sem letos božič preživela v Amsterdamu. Sila ne-božičen božič, pa še vroče je bilo ...«
  je potožila.
Mladim pa Sara svetuje, naj se ne omejujejo, naj ne ostajajo v Trstu po vsej sili, pač pa naj se ozrejo naokrog in se preizkusijo v tujini. Ne bo jim žal.
Sara Sternad