Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Svoje izbire se ne kesa: Berlin bi izbrala še tisočkrat
Taisija Cesar, Berlin (Nemčija)

Taisija Cesar

Berlin ji je v štirih letih zlezel pod kožo. Na mesto se je tako navezala, da je postalo dejansko njen dom, njen prvi dom. Pa naj ji ne zamerijo Trebče, kjer je zrasla, in Trebenci ... 28-letna Taisija Cesar je Berlin izbrala že med univerzitetnim študijem v Ljubljani. »Po opravljenem jezikovnem liceju v Trstu sem se odločila za ljubljansko Fakulteto za socialno delo. Med študijem sem bila dvakrat na izmenjavi: enkrat je bila to izobraževalna-študijska izmenjava v Amsterdamu, drugič pa še praktična v Berlinu. Takrat se je vse začelo. Bilo je leta 2012.« Nemščino se je učila na srednji in na višji, tako da je v Berlin odpotovala s kar dobro osnovo, čeprav se jeziku po višji šoli ni več posvetila. »Ko sem prišla v Berlin pa je bila prava katastrofa. Prvih nekaj mesecev nisem mogla spraviti skupaj niti najosnovnejšega stavka,« se je spominjala Taisija, ki se je potem kar ujela in se tako izboljšala, da je danes kar dober nemški sogovorec.
V nemški prestolnici se je posvetila tudi diplomski nalogi o socialnem podjetništvu, za katero je prejela tudi študentsko Prešernovo nagrado. Ko je končala študij, se je preselila v Berlin. Pred dvema letoma, ko sva se slišali za pogovor o nagradi, mi je zaupala, da tudi sama načrtuje svoje socialno podjetje, ki bi ustvarjalo filme oz. videoposnetke po naročilu; vanj bi vključila tudi migrante, slepe, osebe s posebnimi potrebami ali brezdomce. Njeno življenje pa je naposled ubralo drugo pot. »Svoj projekt pa še vedno imam v glavi. Odločila sem se le, da se ga bom lotila malo bolj počasi in postopoma, saj potrebujem veliko znanja za take stvari, pa tudi poznanstev. Sicer ne v smislu vez, pač pa v smislu poznavanja družbe in organizacij, ki so že aktivne na tem področju, pa sploh ugotavljanja, na koga se lahko obrneš za pomoč, kje lahko najdeš potrebne razpise in podobno.«
Tisto, kar je bila pred dvema letoma le služba »za preživetje«, kot jo je sama definirala, je danes njena poglavitna zaposlitev: poučevanje. »Ker sem spoznala, da mi je bilo to izredno všeč, sem se odločila, da iz tega naredim svojo glavno službo. Tako, da sem zdaj predavateljica oz. učiteljica jezikov: poučujem italijanščino in slovenščino na jezikovni šoli.« Njeni študentje - v glavnem gre za odrasle osebe - se odločajo za študij teh jezikov navadno iz zelo osebnih in praktičnih razlogov, nam je povedala Taisija: »Študentke imajo fanta ali moža Slovenca oz. je bil njihov oče Slovenec, so pa tudi taki, ki se odpravljajo v Slovenijo na večmesečni študijski program Erasmus. Za italijanščino pa največkrat zato, ker hodijo radi na počitnice v Italijo in ker jim je jezik všeč.« Taisija poučuje na zasebni jezikovni šoli, študente obiskuje občasno na domovih, trenutno pa je tudi na praksi, da bi lahko v prihodnje poučevala še na jezikovni šoli v sklopu univerze.
Življenje v Berlinu obožuje. Mesto ji je všeč, ker je metropola, se pravi zelo veliko mesto iz vseh vidikov.
Družba je mešana, raznolika, hkrati pa zelo tolerantna in odprta. Kljub temu, da je tako veliko mesto, je kakovost življenja izredna: mesto sploh ni kaotično, saj je zelo razpršeno, parkov je res veliko (po novem se Taisija navdušuje za tek, zato so parki zelo dobrodošli), onesnaževanja pa malo. »Pa tudi glede na to, da je ena izmed glavnih evropskih prestolnic, je življenje v njej razmeroma poceni, v primerjavi s Parizom ali Londonom, na primer. Sicer pa opažam, da cene zadnja leta naraščajo tudi tukaj.« Kar v Berlinu pogreša pa je »pogled z vrha«. Mesto leži namreč na ravnini, tako da se sama ne more nikamor povzpeti, da bi lahko uživala v nekem lepem razgledu, nam pojasni Taisija. Stanovanje deli z dvema Nemcema in drugima dvema tujcema. Teh je v mestu res veliko, Nemci pa, ki jih je spoznala in s katerimi se druži, so do njih (in torej tudi do nje) povsem odprti. »Morda so prej izjema kot pravilo, kdo ve.« Taisija se svoje odločitve ne kesa: Berlin bi izbrala še tisočkrat. Zelo rada pa se vrača tudi domov, navadno enkrat na leto, da obišče družino in prijatelje. »Ko se komaj preseliš, se ti zdi samoumevno, da boš nekaj časa nujno ostal daleč od doma. Potem pa, ko se to obdobje v tujini podaljša, se zavedaš, da moraš gojiti stike z domačimi in s prijatelji veliko več kot kdajkoli.«
Sara Sternad