Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Mesto z več dušami ji je všeč Kljub trenutni napetosti upa v normalizacijo
Lara Devetak, Bruselj, Belgija

Lara Devetak

Miljčanka Lara Devetak, ki je magistrirala iz poslovodenja in organizacije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, zahvaljujoč se štipendij Zveze zadružnih bank Furlanije Julijske krajine že pet mesecev opravlja delovno prakso na predstavništvu Dežele FJK v Bruslju. Tam se Lara trenutno še mudi, potem ko je prejšnji teden na Opčinah prejela štipendijo Zadružne kraške banke (ob tisti priložnosti je nastal tudi pričujoči intervju), vendar se ji pogodba izteka, tako se ob koncu leta vrača domov. Vsekakor se v belgijsko in evropsko prestolnico, ki je mesto z več dušami, želi vrniti, saj ji je tamkajšnje okolje všeč kljub napetosti, ki je zavladala po krvavih atentatih v Parizu.

Kaj te je privedlo v Bruselj?
Od vedno mi je bilo všeč potovati in med dodiplomskim študijem sem imela priložnost za to. V času študija za prvostopenjsko diplomo, ko sem še študirala v Trstu, sem eno leto preživela na Danskem v sklopu izmenjave programa Erasmus, zato sem se potem tudi odločila za magistrski študij v tujini in sem izbrala Ljubljano, kjer sem študirala po mednarodnem programu v angleščini. Potem sem obiskovala tudi tečaj upravljanja in priprave evropskih projektov, ki ga je priredil znanstveni park Area na Padričah in tako se mi je odprla evropska perspektiva, za katero večkrat niti ne vemo, za kaj gre. V svoji magistrski nalogi sem raziskovala inovacijsko politiko Evropske unije, pri čemer sem se osredotočila na netehnološko informacijo ter na mala in srednja podjetja in sem obravnavala programe čezmejnega sodelovanja med Italijo in Slovenijo, zato je Bruselj potem predstavljal naravno nadaljevanje.
Želela sem videti, kaj se dejansko dogaja glede tistega, kar sem raziskovala v teoriji. Zveza zadružnih bank FJK ponuja mladim diplomantom možnost štipendije in praktično so me izbrali in zdaj sem že pet mesecev tam in se imam zelo lepo.

S čim se točno ukvarjaš?
Delam na predstavništvu Dežele FJK. Večina evropskih dežel ima neke vrste majhne ambasade v Bruslju oz. povezovalne urade, ki so stik med interesi deželnih stakeholderjev (nosilcev interesov) in tem, kar se dogaja v Bruslju. Vsaka dežela namreč ne more vedno zagotoviti prisotnost svojih predstavnikov, če je npr. kaka zanimiva konferenca ali tematika. Tako mi to poglobimo, gremo na razna predavanja in seminarje, potem pripravimo poročila, dalje pomagamo pri iskanju partnerjev, če bi kak deželni urad, tehnološki park ali univerza hoteli sodelovati pri kakem evropskem projektu. Sama pripravljam prispevke za spletno stran, kjer so objavljene vse novosti, možnosti partnerstva in novi razpisi za financiranje.

Kakšen je Bruselj, kakšno je življenje tam?
Moram priznati, da ko sem šla v Bruselj, sem imela veliko pričakovanj glede dela in ostalo me ni dosti zanimalo.
Moram pa povedati, da mi je bilo mesto všeč, vanj sem se takoj zaljubila.
Moram tudi reči, da sem prišla julija, ko so dnevi dolgi in sončni, Bruselj ima veliko parkov, gostiln, pivovarn, lepo se živi, vlada večkulturno vzdušje, ko se pelješ s podzemno železnico oz. hodiš okoli, slišiš različne jezike in to mi je bilo zelo všeč.

Kakšni pa so prebivalci?
Bruselj ima več duš.
Poleg tega, da je dvojezično mesto (večinoma je frankofonsko, vendar je tudi veliko Flamcev), je tam tudi veliko število tujcev, s katerimi se zaradi dela tudi največ družim: tako sem spoznala več stažistov iz drugih evropskih dežel. Potem pa je tudi tretja »duša«, ki jo predstavljajo priseljenci iz arabskega sveta in Afrike. Po eni strani so nekateri zelo vključeni, vidiš jih okoli, delajo. Zanimivo se mi je zdelo, da ko greš v velike trgovine, vidiš dekleta, ki nosijo ruto. Drug problem pa so nekatere mestne četrti, kamor je bolj nevarno zahajati, če si sam, predvsem če si dekle in če je večer, treba se jim je malo izogibati. Mesto moraš nekoliko poznati, ker z ene ulice z lahkoto zaideš na neko povsem drugo območje in se v par sto metrih okolje popolnoma spremeni.
Kako pa se je spremenilo življenje po atentatih v Parizu? Kako ste to doživljali?
Prvi dan po atentatu, bila je sobota, se nismo prav dobro zavedali, kaj se je zgodilo. Šla sem okoli, na obisku so bili prijatelji iz Trsta, hodili smo po trgovinah in je bilo vse precej brezskrbno. Potem pa smo se zares zavedali nevarnosti: od ponedeljka dalje so oblasti zvišale stopnjo nevarnosti in je bilo ves teden več vojakov okoli, prvi dan si v podzemni železnici gledal okoli, če se bo kaj zgodilo.
Od prejšnje sobote so dodatno zvišali stopnjo nevarnosti in zato so iz varnostnih razlogov ustavili podzemno železnico in zaprli trgovine. Moram priznati, da sem prejela veliko sporočil prijateljev in sorodnikov iz Italije, ki so bili vsi zelo v skrbeh, ker tudi po italijanskih medijih je kazalo, da smo v vojni in ne smemo ven. Seveda, nevarnost je bila in niso bili zares prijetni dnevi. Resnici na ljubo sem bila za vikend v Amsterdamu, ki je oddaljen dve uri in tam je bilo vzdušje popolnoma drugačno: vsi so brez težav hodili okoli, ni bilo nobene kontrole ali detektorjev kovin.
Ko pa sem se v nedeljo zvečer vrnila v Bruselj, sem bila precej v skrbeh ter sem raje najela taksi in nisem uporabila krajevnih prevozov. V ponedeljek in torek so bile zaprte tudi šole in univerze. V ponedeljek nismo šli v službo, rekli so nam, da lahko ostanemo doma, vsekakor so uradi normalno delovali. Zdaj so stopnjo nevarnosti ponovno znižali na tri in počasi se vračamo k normalnemu življenju. Seveda je situacija napeta, po drugi strani pa ni, da ne moremo več živeti: konec koncev ima Bruselj več kot milijon prebivalcev, so družine, vsi imajo tam neko delo in ne morejo vsi izginiti in ne živeti več. Ljudje so se tudi dobro odzvali, s tem da so zaupali policiji in skušajo biti seveda pazljivejši, ampak tudi živeti naprej.

Se tvoje obdobje v Bruslju zaključuje?
Z 31. decembrom se mi izteče pogodba delovne prakse na predstavništvu Dežele FJK. Za božič se vračam domov, sem pa motivirana, da se vrnem v Bruselj od januarja dalje. Sem že začela pošiljati sporočila naokoli in upam, da bo čim prej kaj skočilo ven. Mesto mi je všeč, je veliko zanimivih možnosti, seveda je zdaj občutek »malo tako«, vsekakor sem precejšnja optimistka, da bo situacija bolj normalna in bi želela še naprej ostati tam.
Ivan Žerjal