Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Ljubiteljica morja prek štirih celin do umetnih oploditev
Karin Desco, Barcelona (Španija)

Karin Desco s partnerjem v veselem vzdušju

V rubriki Naši v drugih okoljih srečujemo tržaške Slovence, ki živijo na različnih koncih Evrope in tudi na drugih celinah. Tokrat smo naleteli na Tržačanko, ki je kljub mladim letom že obkrožila lep del sveta, saj je že živela na štirih različnih celinah: kdo ve, ali bo na ta seznam v prihodnje še kaj dodala.
Karin Desco je nekdanja dijakinja znanstvenega liceja F. Prešerna in bivša Borova odbojkarica, po izobrazbi je morska biologinja. Po univerzitetni diplomi na tržaški univerzi je pred šestimi leti odšla v svet ... in tudi »tam« ostala. V Avstraliji je raziskovala korale, v Bruslju je proučevala morje za Evropsko komisijo, v Dominikanski republiki je prirejala potapljaške tečaje. Sledili so Kanarski otoki in Barcelona, kjer živi še danes. Po negativni bruseljski izkušnji pa je opustila morsko biologijo: ubrala je povsem nepričakovano, pa čeprav zanimivo poklicno pot. Tridesetletna Karin se danes ukvarja z umetnim oplojevanjem.
A pojdimo po vrsti. V Brisbanu je leta 2010-11 preživela šest mesecev (mimogrede: takrat se je Primorski dnevnik že enkrat pogovoril z njo, in sicer o tamkajšnjih uničujočih poplavah). Na univerzi Queenslanda je sodelovala pri proučevanju koral iz družine gorgonij. Z ostalimi raziskovalci se ni smela potapljati, ker ni imela profesionalnega potapljaškega dovoljenja. »Sem pa pregledovala in analizirala zbrane podatke. Pomagala sem dr. Alastairu Harbornu, primerjala sem značilnosti raznih koralnih vrst,« pripoveduje Karin. Ker ni imela štipendije, se je v Avstraliji preživljala z jutranjim delom v baru: »Mladi, ki gredo v Avstralijo z enoletnim ‘počitniškim delovnim vizumom', na žalost najdejo zaposlitev samo v turističnem sektorju. Delo v baru je bilo vsekakor zelo preprosto in plača je bila v primerjavi z evropskimi dobra, tako da sem uživala in sem tudi prepotovala vzhodno obalo.«
Preden bi zaključila leto v Avstraliji, se je vrnila v Evropo, točneje v Bruselj. Preko razpisa se ji je ponudila priložnost delovne prakse v Evropski komisiji, na Generalnem direktoratu za pomorske zadeve in ribištvo. Dodelili so jo enoti za Sredozemsko in Črno morje: »Pomagala sem pripraviti ocenjevalne študije, članke in poročila, prisostvovala sem sestankom in konferencam, na katerih sem bila odgovorna za zapisnike. Neuradno sem prevajala, zbirala informacije za celostno pomorsko politiko (CPP) in opravljala analizo stanja glede načrtov za upravljanje ribištva v državah članicah.« V bruseljskih uradih je imela občutek, da večina sodelavcev ni motivirana: »Direktorat za morje je med najmanjšimi, rekla bi celo, da je med najbolj zanemarjenimi. Zdelo se mi je, da hoče marsikateri sodelavec v resnici preiti pod okrilje drugih direktoratov, torej da jih izboljšanje stanja v naših morjih v resnici ne zanima. Izkušnja me je zelo razočarala.«
Ko se je petmesečni staž končal, je Karin odpotovala še na tretjo celino, čim bolj daleč od doživetega razočaranja. Če je še v Avstraliji razmišljala o morebitnem doktoratu, je izkušnja v Evropski komisiji odgnala vsakršno njeno motivacijo. Z morjem se je začela ukvarjati povsem drugače. Tudi v Dominikansko republiko se je odpravila s fantom, potapljaškim inštruktorjem, službo sta dobila v potapljaškem centru. Ona je bila odgovorna za organizacijo potapljaških tečajev in ekskurzij: delala sta po 12 ur dnevno, šest dni na teden. Kljub odlični plači, sta bila povsem izčrpana. Poleg tega ji ni bilo prijetno, ker so domačini pogosto skušali goljufati maloštevilne belce, do nje pa so se obnašali mačistično. »Nepitna voda, nevarne javne bolnice, nizka vrednost življenja in drugo so naju prepričali, da ni vse zlato, kar se sveti. Na začetku sva mislila, da bova živela v karibskem raju in se ukvarjala s preprostim poklicem; nato sva razumela, da potrebujeva nekaj več.« Tam sta ostala vsega skupaj tri mesece: spet sta se obrnila proti Evropi, a sta se ustavila korak pred njo.
Njen partner se je zaposlil kot fotograf na Lanzaroteju na Kanarskih otokih, ki so španski, zemljepisno pa spadajo v Severno Afriko. »Sledila sem mu in začela iskati zaposlitev. Šla sem na razgovor na Tenerife, kjer so iskali trenerja za morske sesalce v parku Loro Parque, a ni šlo. Zaposlila sem se v zasebni kliniki,« še pripoveduje Karin, ki je na otoku ostala dve leti. V kliniki je bila odgovorna za sprejemanje in registracijo pacientov, upravljanje njihovih podatkov in računov ter za pretok informacij med kliniko in zavarovalnicami. Ker je bila večina pacientov iz tujine, zdravniki pa so bili Kubanci in so poznali samo španski jezik, je pomagala tudi s prevajanjem.
Tržačanka obvlada štiri jezike (slovenščino, italijanščino, angleščino, španščino) in dobro razume tudi francoski ter (po novem) katalonski jezik.
Nazadnje sta se s fantom, s katerim delita svoje življenjske izkušnje še iz »avstralskega obdobja«, pred dvema letoma preselila v Barcelono, »ker ponuja veliko več kot majhen otok«. Prvih šest mesecev je delala v farmacevtskem podjetju, nakar so jo zaposlili v Institutu Marquis, svetovno znani zasebni kliniki, ki se ukvarja z umetnim oplojevanjem. »Vzeli so me, ker je večina pacientov iz tujine. Jaz sem se ukvarjala z italijansko in angleško govorečimi, italijanskih pacientk pa je ogromno. Letos pa sem napredovala: ne ukvarjam se več s spremljanjem pacientov in z upravnimi zadevami, temveč z zdravstvenimi. Sodelujem z ginekologi in pacientom posredujem navodila za terapijo.« Oploditev in vitro pride v poštev v primeru težav z jajcevodi ali pa pri ženskah, starih od 36 do 42 let. Karin razlaga, da s hormonalno stimulacijo »rešujejo« jajčeca, ki jih biologi potem oplodijo – če so zrela in kakovostna.
Zelo ji je všeč živeti v Barceloni, tudi jeseni zahaja na plažo, ljudje so odprti in znajo uživati. Španci so podobni Italijanom, a niso tako negativni in »depresivni«, v Barceloni pa itak srečuješ ljudi z vsega sveta. »Prireditev, razstav in koncertov je na pretek, nikoli se ne dolgočasiš. Mesto pa le ni preveliko, tako da je čisto v redu.« Na vprašanje, kaj ji ni všeč, pa odgovori: »Indipendentisti. Tisti, ki glasujejo za osamosvojitev Katalonije. To je po mojem nesmiselno in to niti ni glavni problem.«
Karin pravi, da se ji nikoli ne toži po domu. Ko enkrat greš v tujino, se težko vrneš nazaj, pravi. V rodno mesto prihaja po enkrat ali dvakrat na leto na obisk, to je pa tudi vse. Vsekakor pogreša tukajšnjo hrano, prijatelje, Barcolano in druge dogodke, »ampak prijatelje greš obiskat (ali pa pridejo oni k meni) in stare tradicije nadomestiš z novimi«. S partnerjem raje gledata naprej: razmišljala sta že o morebitni selitvi na Dansko, jezik in vreme pa ju ne privlačita preveč. Zaenkrat ostajata v Kataloniji.
Aljoša Fonda