Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Po skoraj treh desetletjih se še vedno ima za gosta
Andrej Balbi, Moskva (Rusija)

Andrej Balbi v našem uredništvu

Nekateri najdejo Ameriko v Rusiji. To je primer Tržačana Andreja Balbija, ki je svojo življenjsko in poslovno priložnost našel v tej širni državi, kjer živi in dela že 27 let, trenutno kot zastopnik italijanske skupine Cogefrin. Andrej prebiva v Moskvi, kjer živi tudi njegova hčerka z vnučkom, tam namerava tudi preživeti svojo preostalo delovno dobo. Kljub tesnim vezem, ki so se spletle v teku let in ga vežejo na Rusijo, pa ostaja vsekakor navezan na Trst in Slovenijo, ki mu predstavljata oporno točko, tako da se njegov dan ne začne brez obiska spletnih strani Primorskega dnevnika in Piccola, ravno tako gleda oz. posluša oddaje RAI in TV Koper-Capodistria. Andrej se v teh dneh mudi v Trstu (v Rusijo se bo vrnil v začetku novembra) in prav rad je pristal na pogovor za Primorski dnevnik, v katerem je orisal svojo izkušnjo.
Andrejeva ruska zgodba se je začela leta 1987, ko je, potem ko je diplomiral na zavodu Volta, prejel ponudbo za delo v uradih podjetja Olivetti v Moskvi, kjer je zastopal vsa komercialna podjetja skupine De Benedetti. Kot sam pravi, so bili sovjetski sogovorniki profesionalno zelo pripravljeni, poleg tega je bilo plačilo zagotovljeno vse do padca sovjetskega režima in razpada Sovjetske zveze leta 1991. Takrat je Olivetti izgubil monopol na področju prodaje računalnikov in zaprl svoje predstavništvo, Balbi pa je z ruskima prijateljema ustanovil zadrugo, ki je iz Rusije sveže goveje kože izvažala v Italijo, kjer so jih strojili. V nadaljevanju je nastala tudi mešana družba, ki pa ni bila uspešna, zato se je leta 1994 zaposlil kot zastopnik italijanske skupine Cogefrin, ki se ukvarja s transportom in logistiko, podeljevanjem certifikatov in pripravo mednarodnih sejmov.
Sprva so skrbeli za dobavo blaga po morski poti med Savono in ukrajinskim pristaniščem Mariupol, zatem pa so organizirali prevoz z vlakom iz Padove v Moskvo. Ob prihodu v Rusijo (takrat še Sovjetsko zvezo), se je moral prilagoditi novi stvarnosti, zlasti sovjetski birokraciji, po drugi strani pa je moral izpolniti zahteve delodajalca. To pomeni, da v službi ni bilo urnikov, poleg tega si veliko časa izgubil že za prihod na delovno mesto ter za iskanje ruskih sogovornikov in izpolnjevanje zahtev birokracije.
V sovjetskem obdobju so namreč ljudje v službo prihajali okoli 10. ure, potem so si skuhali tudi čaj in se malo uredili, tako da se je delo začelo okoli 10.30. Okoli 12.-13. ure je bil čas za kosilo, ki je trajalo kako uro ali uro in pol, ob 17.30 oz. 18. uri pa v uradih že ni bilo več nikogar. Tuji predstavniki so se lahko zadrževali le v Moskvi, stik s Trstom pa je bil možen le preko teleksa. Domače osebje je nudila pristojna sovjetska ustanova: šlo je za zelo pridne in sposobne osebe z odličnim znanjem italijanščine, ki pa so imele tudi nalogo te nadzorovati, pravi Balbi. Nadzor je trajal do leta 1991, ko se je sistem s povezavami vred sprostil, nekatere navade pa so ostale. Spremenilo pa se je to, da se zdaj lahko prosto giblješ po celotnem ozemlju Ruske federacije.
Balbijev delovni dan je še vedno precej stresen zaradi dve do triurne vožnje od doma do delovnega mesta, pred katero na posebni spletni strani preveri podatke o prometu (v Moskvo privozi dnevno pet milijonov avtomobilov) in se odloči za najbolj primerno pot. V središču Moskve pa prav pride novi sistem parkiranja, ki omogoča tudi plačevanje preko pametnega telefona (najdražja parkirnina znaša evro na uro).
Drugače se je Moskva zelo spremenila, postala je multietnično mesto, pravih Moskovčanov je malo. Vsi želijo priti v Moskvo, da bi delali in zaslužili, nešteto (pravzaprav preveč) je trgovskih središč, veliko se prodaja tudi preko interneta. V Moskvi pa vsak misli zase, medtem ko je v drugih mestih odnos do tujcev pristnejši. Kot italijanski državljan ni nikoli imel težav, vsekakor se tudi danes, po 27 letih bivanja v Rusiji, še vedno ima za gosta ter skuša ne preveč izstopati, saj Rusi nimajo preveč radi drugačnosti: kdor samega sebe ne pojmuje kot gosta, postane v njihovih očeh nadut.
Za Rusijo so značilne tudi velikanske razdalje: ko je Andrej nekoč potoval z vlakom onstran Urala, cele štiri ure ni opazil niti kake osamljene postaje, kaj šele naselij. Evropska Rusija je bolj obljudena, vendar se podeželje prazni, veliko je opuščenih vasi, katerih prebivalci so se odselili v mesta.
Če bi hoteli Andreja Balbija obiskati na njegovem domu, bi vam trda predla. Živi namreč kakih 35 kilometrov zunaj Moskve v ulici brez imena v četrti oz. »korpusu«, ki je označen s številko, ki velja tudi za hišno številko. Blok ima več vhodov, skozi katere je mogoče iti samo s pomočjo elektronskega ključa ali vtipkanja posebne kode. Ob vstopu v blok greš mimo vratarja in stopiš v dvigalo ter izbereš nadstropje, kjer je tvoje stanovanje, ob izstopu iz dvigala pa se znajdeš pred novimi vrati, kjer sta potrebna nov elektronski ključ oz. koda. Tako končno prispeš do vrat svojega stanovanja, na katerih pa ni imena lastnika, ampak samo številka. Tekoča voda iz pipe ni najbolj kakovostna, stanovanja pa so dobro ogrevana, tako da je v njih celo pretoplo in zelo suho, zato za prezračevanje služi posebno okno, imenovano »fortučka«. Vsekakor slavne ruske zime niso več tako ostre kot nekoč: milejše so, poletja pa so postala skoraj tropska in bolj deževna.
Na vrnitev domov za zdaj Andrej Balbi ne razmišlja, saj skuša čim bolj izkoristiti svoje delovne izkušnje, pri čemer upa, da se politična in gospodarska situacija spremenita, saj predstavljajo sankcije proti Rusiji zaradi ukrajinske krize velik problem, nova hladna vojna pa ne pelje nikamor. Kot italijanskega državljana ga ruski sogovorniki večkrat sprašujejo za mnenje. Na probleme v Evropi gleda na drugačen način, saj ima možnost primerjati dve realnosti, pri čemer ugotavlja, da je v zadnjih letih kakovost informiranja zahodnih medijev upadla, saj ni več resnih in verodostojnih virov, kar je čutiti pri spremljanju ukrajinske krize in vojne v Siriji, po drugi strani pa je Rus že nekaj generacij vajen interpretirati vesti, ki jih prebira oz. posluša, saj se za deklariranimi večkrat skrivajo drugi razlogi. Če se zaustavimo pri gospodarstvu, pa je treba reči, da Rusija v glavnem uvaža, medtem ko izvaža le surovine, prav tako Rus v lastno domovino ne vlaga, ne skuša ustvariti nekaj za lastne otroke, ampak raje služi v tujini. Zelo je razširjena korupcija in politik, ki bi tako stanje spremenile, trenutno ni.
Kljub temu pa Balbi v Rusiji vztraja že 27 let, saj zanj znani tržaški rek »no se pol« ne obstaja (»če bi ga upošteval, bi bil že mrtev,« pravi). »Dovolj je biti navdušeni in držati skupaj, saj v slogi je moč. Zgleda, da ni tako, a to drži - za vsako stvar,« pravi.
Ivan Žerjal