Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

»Začetek je bil naporen in vroč, zdaj gremo na oddih v puščavo«
Robert Volčič, Abu Dhabi (Združeni arabski emirati)

Robert Volčič

»To je bila daleč najboljša, pravzaprav edina resna opcija, zato pravih pomislekov v resnici nisva imela,« je med pogovorom prek Skypa povedal Robert Volčič, tržaški psiholog in raziskovalec, ki se je po večletnem delu na evropskih univerzah in v raziskovalnih institutih (v nizozemskem Utrechtu, nemškem Münstru in italijanskem Roveretu) odločil za eksotičen (in zelo ugoden) izziv. Avgusta je s svojo družinico, ki jo sestavljata Berlinčanka Anja in njun sinček Ivo, odpotoval na Arabski polotok: preselili so se v Abu Dhabi, glavno mesto Združenih arabskih emiratov (ZAE).
38-letni Volčič je nekdanji dijak znanstvenega liceja F. Prešerna, ki je diplomiral na tržaški fakulteti za psihologijo, nakar se je v treh državah ukvarjal z raziskovanjem človekovih kognitivnih sposobnosti, z vidnim zaznavanjem in senzomotorično integracijo. To bo počel še naprej, čeprav v novem okolju in z dodatnimi zadolžitvami kot novopečen profesor arabske podružnice prestižne ameriške New York University. Kot sam pravi, je univerza v Abu Dhabiju razmeroma majhna in elitna, saj vanjo sprejmejo le redke študente, ki prihajajo z vsega sveta. V glavnem so to štipendisti, ki imajo vse stroške krite: »Univerza zaobjema skoraj vse fakultete razen medicine, jaz sem na psihologiji.
Letos je vsega skupaj 300 novih študentov, saj sprejmejo samo kakih pet odstotkov kandidatov. Študentje pa prihajajo od vsepovsod, saj govorijo 85 različnih jezikov.« Poučevanje je zanj nov izziv: »To mi ugaja, a terja veliko dela, saj imam samo deset študentov. S tako majhnim številom slušateljev potrebuješ čim več interakcije, medtem ko v predavalnici z 200 slušatelji lahko zgolj predavaš ...« V prihodnje si bo moral organizirati še svoj laboratorij.
Vprašali smo ga, kako je prišlo do tega, da se je z družino preselil v emirate. »Na zavodu Istituto Italiano di Tecnologia (IIT) v Roveretu se je moja pogodba iztekla. Glede na italijanske zakone pa pogodbe ni bilo mogoče obnoviti. Moral sem se ozreti naokrog in kmalu sem naletel na oglas New York University iz Abu Dhabija. Nanj sem se odzval bolj iz radovednosti, januarja lani sem poslal svoj življenjepis in ostalo dokumentacijo. Sledil je intervju po Skypu, spomladi pa sem odpotoval v Abu Dhabi, kjer sem predstavil svoje delo. Maja so me povabili še na razgovor v New York in potem, ko sem čakal na letalo za Evropo, so me že poklicali ter pokazali neko resno zanimanje.« Nekaj mesecev zatem je podpisal pogodbo kot assistant professor: to je prva od treh profesorskih stopenj v ameriškem univerzitetnem sistemu, ki v bistvu zagotavlja 6-7 mirnih delovnih let, seveda pa omogoča nadaljnje stopnjevanje kariere.
Anja ni nikoli imela večjih težav s selitvami: že davno od tega je zapustila rodni Berlin, po poklicu pa je prevajalka (občasno pa tudi poučuje nemški jezik), tako da v glavnem dela doma. »Zaenkrat je bilo tu dovolj dela in skrbi s selitvijo ter z urejanjem dokumentov. Anja je doma, čeprav je že v stiku s tukajšnjim Goethe Institutom,« pravi Robert. Prva dva meseca sta bila kar naporna: konec julija sta »spakirala« in poslala svoje stvari iz Rovereta, v Abu Dhabi sta z otrokom odpotovala sredi avgusta, v začasnem stanovanju sta mesec dni čakala na pošiljko, ki je potovala z ladjo ... »Poleg tega pa gre omeniti, da je bilo v avgustu in septembru redno okrog 45 stopinj, zaradi vlage je bila zaznavna temperatura 58 stopinj ... V takih razmerah so vsi doma, kvečjemu skočiš eno minuto na zrak in se zatečeš v kako stavbo s klimo ... To velja tudi za domačine, na tako vročino se ne navadiš. Ne vem, kako so živeli, ko ni bilo klimatizacije.« Zdaj pa je prijetno poletno, temperatura niha med 25 in 35 stopinjami in je rahlo vetrovno, pozimi bo še malce hladneje: »Šele zdaj sva začela uživati ter spoznavati okolje. Pravkar smo bili vsi trije na plaži, kamor hodimo redno, saj je le dva kilometra daleč.« Prihodnji teden se bo družinica odpravila v puščavo, v turistično naselje, kjer prirejajo tudi izlete s kamelo. V Dubaju, ki je z avtom oddaljen 75 minut, še nista bila. Prav danes pa se bosta srečala z Matjažem Miličem, Opencem, ki živi v Švici in potuje v Abu Dhabi iz službenih razlogov: Milič je bil že gost naše rubrike.
Abu Dhabi, obalno velemesto z nebotičniki in s poldrugim milijonom prebivalcev, je podoben ameriškim metropolam. Mesto je razpršeno, nima pravega centra in zaobjema nekaj otokov ter kanale z mangrovami, za njim pa je samo pesek. Otok Saadiyat, ki je bil do pred 10 leti neobljuden, gosti univerzitetni kampus in tam živi tudi družina Volčič, ki se zaenkrat premika z najetim avtomobilom, saj mesto ni primerno za pešce. Na taistem otoku ima svojo podružnico Louvre, svojo pa gradi tudi muzej Guggenheim.
»Negativno je to, da v mestu ne najdeš majhnih kavarn ali restavracij. Vse se dogaja v nakupovalnih središčih in hotelih, kjer ljudje preživljajo svoj prosti čas,« razlaga Robert. »Sprva sem se hotel naučiti osnove arabščine, a sem ugotovil, da to sploh ni potrebno. Tujci predstavljajo 80-85% prebivalstva in vsi napisi so v angleškem ter arabskem jeziku. Srečati domačina je približno enako verjetno kot srečati Slovenca v Trstu. Natakar je Malezijec, prodajalka Filipinka, po cesti srečaš več Američanov in Kanadčanov kakor Arabcev ...« Domačini živijo razmeroma dobro, večinoma imajo javne službe, tu pa tam opaziš tudi bajno bogate Arabce »z avtomobili, kakršnih nisem nikoli prej videl in s helikopterji, ki pristajajo na strehah nakupovalnih centrov«.
Muslimanski predpisi obstajajo, a niso tako omejujoči kot drugod. Ženskam ni treba nositi rute na glavi, tujci pa lahko s posebnim dovoljenjem mirno kupujejo alkoholne pijače in svinjsko meso, ki je v supermarketih sicer skrito.
»Moraš pa spoštovati njihovo kulturo in navade. Ženske ne bi smele razkazovati svojih golot: za tujce, ki tu živimo, je to naravno, za nekatere turiste pa včasih ne. Kvečjemu pa jih lahko doleti opozorilo.«
Kako se pa ima štirinajstmesečni Ivo, ki obiskuje otroške jasli? Naš sogovornik se zasmeje:»Doma ima opravka s tremi jeziki: slovenščino, nemščino in italijanščino. V jaslih govorijo vzgojiteljice v angleščini, nekaj aktivnosti pa poteka v arabščini. Po mojem bo spregovoril pri 15 letih, pa še to v arabščini, da ga ne bova razumela ...«
Aljoša Fonda