Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

»Nisem bil frizer s strastno ljubeznijo do modnih pričesk«
Adriano Rizzante, Nica (Francija)

Adriano Rizzante

Pretekli konec tedna so se nad francosko Azurno obalo razbesnela huda neurja, ki so jim sledile poplave. »V Cannes sem zaradi dela prišel v ponedeljek in posledice ujme so bile še jasno vidne. Gasilci so odstranjevali od vode naneseno blato in umikali prevrnjene avtomobile s ceste. Voda je namreč na tamkajšnji glavni ulici v nekaj minutah narasla preko metra - nekaj vozil je celo odplaknilo v morje,« nam je povedal 38-letni Kontovelec Adriano Rizzante, ki ga je življenjska, pravzaprav ljubezenska pot odpeljala v Nico. Tam k sreči ni bilo težav, saj je bila ujma območno omejena: v kraju Mandelieu-la-Napule na obrobju Cannesa pa je umrlo več ljudi. »Neverjetno, kakšno uničevalno silo ima lahko voda.«
Adriana smo v četrtek ujeli v Mentonu.
Med delovno pavzo se je sprehodil do plaže. »Danes je tu 25 stopinj, ljudje se kopajo in sončijo, samo pred dvema dnevoma pa so bili hribi zasneženi. Sicer pa je tu pri nas v glavnem toplo, celo decembra. Ni burje in mraza kot doma.« Dom je Adriano zapustil pred desetimi leti: pri nas je bil zaposlen kot frizer v maminem salonu. Zamikale pa so ga ladje za križarjenje, tako da je na krovu Coste Crociere kot frizer preživel dve leti; potoval je zlasti na liniji Benetke, Atene, Mikonos, eno zimo je preživel na križarjenju po Karaibih, nato je po plutju v Istanbul še zadnjič obšel italijanski škorenj in svojo ladijsko pustolovščino zaključil v Genovi ... pravzaprav v Nici, saj je na zadnjem križarjenju spoznal ženo Marilyn z Azurne obale in ji iz ljubezni sledil. Sam pravi, da postanek v Nici ni bil načrtovan, pa se je vseeno odločil zanj. Kmalu se je zaposlil kot frizer v bližnjem Monte Carlu, kjer je ostal eno leto. »Prve tri mesece sem se vozil z vlakom, potem sem si kupil skuter in vse je bilo lažje: v 45 minutah sem bil na delovnem mestu, kljub običajnemu jutranjemu zamašku, saj je veliko ljudi zaposlenih v monaškem mestu.« Adriano pravi, da je bila nedvomno zanimiva izkušnja, saj je spoznal tudi nekaj znanih osebnosti, vendar je bil ambient precej snobovski: če nisi imel nadstandardnega računa na banki, te niso upoštevali.
Pavzo sta z ženo izkoristila za potovanje v Peru, saj je ona tam rojena. Obiskala sta tudi Bolivijo in Argentino in medtem okrepila družino s sinčkom Marleyem. Ob povratku v Nico je Adriano z lahkoto spet našel službo kot frizer, a le za 6 mesecev: nepričakovano je postal alergičen na kemične barve za lase. »Stvar pa me ni pretirano vznemirila, saj moram priznati, da nisem bil frizer s strastno ljubeznijo do mode in modnih pričesk; to je bilo samo delo.« Država je nato poskrbela, da je med enoletno brezposelnostjo prejemal prispevke; ker je ostal brez službe iz zdravstvenih razlogov, so mu plačali še izobraževalni tečaj za novo delo. »Ker sem v Trstu obiskoval strokovni zavod, sem poznal osnove električarskega dela. Usoda je hotela, da so 2009 v državi uvedli nov zakon glede kontrol pred prodajo hiše: vsaka je morala mimo preverjanja skladnosti sistema električnega in plinskega omrežja in prisotnosti azbesta, na primer.« Opravil je tečaj, nato še staž pri podjetju, kjer so ga potem zaposlili: tam vztraja že šest let. Podjetje je v Nici, krije pa vso Azurno obalo. »Grem pač tja, kjer so hiše na prodaj.«
Na novo okolje in francoski jezik se je hitro privadil. »Najbolj mi je všeč človeška raznolikost Azurne obale: v Mentonu prevladujejo Italijani, v Monte Carlu Angleži, Rusi, Arabci, tako kot v Nici. Čeprav smo v Franciji, to sploh ni prava Francija, saj je več tujcev kot domačinov.« Tudi z vključevanjem ni imel težav, kolegi so mu rade volje priskočili na pomoč, zlasti zaradi težav z jezikom. Sprejeli so ga medse. No, sprejeli so ga, pa vendar še vedno občuti neko distanco. »Mi smo dosti bolj odprti in medosebni stik je lažji, tu pa je vse tako formalno. Pravijo mi, da so na severu bolj odprti, morda se čutijo tukaj ogrožene od tujcev. Sicer pa ... ne bom kritiziral Francoze, saj so mi pomagali, ko sem potreboval in mi stali ob strani.« Nekoliko je potožil nad zelo zapleteno birokracijo in visokimi davki; po drugi strani pa veš, da bo država denar vložila v nekaj produktivnega, je ocenil.
»Narava je tu fantastična. Malo kot pri nas: imamo morje, v eni uri pa sem lahko že v hribih.«
Ko sva že govorila o domu, mi je Adriano povedal, da se v rodni Kontovel skuša vračati vsaj enkrat na leto. Drugače pa pride mama k njim na obisk in ostane po cel mesec, saj se je upokojila.
Smo daleč, ampak vseeno blizu, ugotavlja. Tudi s prijatelji ohranja stike, včasih pride kdo na obisk: »Ko želijo, so dobrodošli.«
Kaj pa prihodnost? Za enkrat bo ostal kar v Nici, zaradi družine in dela. »Tako kot drugod, je bilo tudi v Franciji močno občutiti krizo. Moje delo je povezano z nepremičninskimi družbami: če one prodajajo, jaz delam. Stanovanj pa je na obali res veliko - stalno jih kupujejo in spet prodajajo. Itak se tu v okolici ves čas nekaj dogaja - reliji, filmski festival, velika nagrada Formule 1 v Monte Carlu ... kjer je tudi polno milijarderjev. Za enkrat dela je na pretek.«
Sara Sternad