Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Z Opčin ... do vesolja
Matjaž Milič, Winterthur (Švica)

Matjaž Milič

Z Opčin... vse do vesolja. Tako bi lahko na kratko opisali življenjsko pot 40-letnega Matjaža Miliča, ki ga je z rojstnih Opčin vodila mimo Anglije in Francije vse do Švice, kjer danes živi in dela. Lahko bi namreč zapisali, da je Matjaža že od mladih letih v svet gnala sla po vse višjih in višjih ciljih ...
Po obveznem šolanju se je najprej izuril za mehanika, po opravljeni vojaški službi kot gasilec, pa se je pri 20-ih odpravil v London, novim dogodivščinam naproti. Vsaj jezik se bom naučil, si je takrat rekel, pa je naneslo, da je našel službo v tovarni precizne mehanike. V večernih urah je medtem opravil še strokovne tehnične tečaje, študij pa nadgradil v Coventryju, kjer se je izučil računalniškega tehničnega risanja. »Pa mi ni bilo dovolj in pri 25. letih sem hotel več,« nam je povedal Matjaž, ki smo ga zmotili ravno med pavzo ob kosilu. Tehnologija ga je vedno zelo zanimala, hkrati je nadrejenim dokazal, da je resen, prizadeven in da mu lahko zaupajo; izkazal se je tudi kot vodja skupin, tako da je bil poznejši študij managerstva skorajda samoumeven. Zatem so ga sprejeli še na univerzo v Hatfieldu, kjer je študiral letalsko in vesoljsko inženirstvo.
»Glavo sem imel stalno v vesolju, pri letalih in satelitih. Prijavil sem se in bil sprejet na zasebni Mednarodni vesoljski univerzi v Strasbourgu, ki jo vodijo ameriška, evropska, japonska in ruska vesoljska agencija (Nasa, Esa, Jaxa in Roscosmos). Tu sem opravil multidisciplinarni magisterij in se specializiral v vesoljskih tehničnih strokah.« Potem pa se je leta 2006 pojavila prva ovira: pomembno letalsko podjetje Airbus je moralo odposlati 15 tisoč zaposlenih ljudi in kljub odlični univerzi, dela za Matjaža ni bilo. Vrnil se je domov, kjer je opravljal več manjših del, v pričakovanju na nov usodni zasuk. Ni mu bilo treba dolgo čakati ... Prva ga je zasnubila Švica, pravzaprav podjetje Wartsila, ki ga je povabilo v Winterthur, mesto 30 km severno od Zuricha, kjer še danes živi. V mehanskem podjetju je bil zaposlen kot manager, odgovoren za kakovost proizvoda za Italijo, Korejo in Japonsko, kamor je moral tudi redno potovati. Po treh letih pa se mu je ponudila spet nova preizkušnja - v Zurichu se je zaposlil v državnem podjetju Ruag Space, največjemu dobavitelju vesoljske industrije v Evropi.
Končno je pristal v vesolju. »Zaposlen sem v diviziji vesolje, kjer proizvajamo vesoljsko precizno inovativno tehnološko opremo, točneje “nose” raket Airan 5, Atlas 5 in Vega; sam načrtujem delo divizije in skrbim za operativno odličnost. Pred tem pa sem bil odgovoren tudi za kakovost produkcije strukture satelitov Sentinel 1 in Sentinel 3 v okviru evropskega programa za okolje Copernicus pri Evropski vesoljski agenciji.«
Razgiban delovni ritem Matjaž prekine ob vikendih, ko si privošči sprostitev. »Pozimi smučamo, spomladi in poleti hodimo: narava je namreč čudovita. Vse je blizu: samo uro sem oddaljen od prvih smučarskih prog, večkrat se odpeljemo na sever v Nemčijo, ali pa v bližnjo Alzacijo v Franciji, za hišo pa se začenja Schwarzwald, kamor se vozimo s prijatelji z motorjem.« Seveda ko nima obiskov: njegov dom so prijatelji poimenovali kar »b&b Milič«.
Seveda pa ni vse zlato, kar se sveti: življenje v Švici ima svetle in temne plati. Matjaž nam seveda potrdi, da je državica na vseh področjih izredno urejena in organizirana.
Zgledna, vse teče kot po olju. »V petek sem se na primer peljal z vlakom.
Ker je bilo v drugem razredu preveč ljudi, sem doplačal za sedež v prvem razredu. Ob preverjanju vozovnice, mi je kontrolor dejal, da ni bilo doplačilo potrebno v primeru natrpanega vlaka. V minutki mi je bil denar od doplačila povrnjen, brez papirjev, prošenj, čakanja in podobno ...«
Negativno noto predstavljajo ljudje, ki so po njegovem mnenju hladni in tujcev skorajda ne upoštevajo. Matjaž se torej v glavnem druži s kolegi, tujci torej, tako kot je on.
»Moje sanje? Da bi se vrnil domov in od doma delal to, kar delam.
Ljubim dom, moje zlate Opčine, Kras. Vesoljskega podjetja pa v Trstu danes še ni, če izvzamemo divizijo v centru za teoretsko fiziko ... A kaj, ko nisem fizik.« Tako bo najbrž še dolgo živel v Švici, vsaj dokler se mu ne ponudi kak nov izziv, pravi. »Odpravil bi se tudi še dlje, tudi v Singapur na primer. Dandanes je fleksibilnost nujna, vsaj v mojem sektorju je tako...«

Sara Sternad