Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

»Moj dom je tukaj in tam ... in to mi daje moč«
Katja Legiša, Bruselj (Belgija)

Katja Legiša

Ko je leta 2004 prišla na delovno prakso v Bruselj, je bila prepričana, da bo v belgijski prestolnici ostala pol leta. »Tistih šest mesecev pa se je spremenilo v skoraj enajst let,« se med telefonskim pogovorom nasmehne Katja Legiša.
34-letnica iz Cerovelj se je po maturi na jezikovnem liceju Franceta Prešerna vpisala na videmsko univerzo in se na njenem goriškem sedežu izpopol- njevala v stikih z javnostmi in komuni- kaciji. »Med študijem sem šla na sedemmesečno Erasmus izmenjavo v Francijo, pred zaključkom študija pa sem želela še na delovno prakso v sklopu evropskega projekta Leonardo. Upala sem, da se bom vrnila v Francijo, univerza pa mi je ponudila Bruselj. Ko sem staž zaključila, so me v družbi presenetili z de- lovno ponudbo. Ostala sem v Bruslju in tu dokončala svojo diplomsko nalogo: na domačo univerzo sem se vrnila samo na zagovor, naslednjega dne sem bila spet na delu v Bruslju.«
Družba, ki jo je zaposlila, se je ukvarjala z velikimi evropskimi projekti na znanstvenem področju. »Sprva sem se ukvarjala s komunikacijskimi vidiki, nato tudi z vodenjem posameznih pro- jektov. S kolegi smo si “razdelili” svet - jaz sem skrbela predvsem za Indijo. Ogromno sem potovala, kovček je bil takrat podaljšek moje roke ... Medtem sem nekaj časa delala tudi v evropskem parlamentu kot asistentka slovenskega po- slanca Lojzeta Peterleta.«
Katja pravi, da se je naveličala bi- rokracije evropskih institucij, v prvi vrsti evropske komisije, s katero je največ sodelovala. »Njen sistem dela mi ni všeč, potrata besed in denarja je zelo ve- lika. Zato iščem druge poti. Delala bi rada na področju razvoja in pomagala ljudem na bolj konkreten način.« Zato se tudi udejstvuje kot prostovoljka v mednarodni humanitarni organizaciji ONE Campaign, ki jo je soustanovil irski pevec Bono Vox. »Sodelovala sem na primer pri projektu, v sklopu katerega smo se po šolah pogovarjali z mladimi - bodočimi liderji sveta - o tem, kakšen svet želijo in kaj lahko storijo zanj. Skušala sem priti tudi na licej Prešeren, a mi ni še uspelo ... Druge kampanje so name- njene širši javnosti, na primer za pravico do splošne zdravstvene oskrbe in iz- obraževanja. Tretje področje našega delovanja je “obsipavanje” politikov (na pri- mer preko twitterja) z zahtevami po konkretnih obvezah. V sklopu tako imeno- vanih obvez tisočletja (Millenium Development Goals) vsi veliko obljubljajo, mi pa od njih zahtevamo konkretna zagotovila: koliko, kdaj itd.«
Katja ima rada Bruselj, v katerem živi s partnerjem. Všeč ji je predvsem to, da ima tu vsakodnevne odnose z ljudmi z različnih koncev sveta. »Najini prijatelji so zelo različni ljudje, umetniki, zdravniki, ljudje, ki so zaposleni na ambasadah in v evropskih institucijah. Bruselj je kot veliko križišče, kjer lahko srečaš kogarkoli od koderkoli. Negativna plat je, da te tudi zelo dobri prijatelji za- puščajo. Mnogi se odločijo, da se vrnejo domov ali se preselijo na drugi konec sveta. Si ustvariti nova dobra prijateljstva pa je vedno malo težko. Po drugi strani pa lahko rečem, da imam prijatelje tako rekoč povsod, kamor grem: v Argentini, Gvatemali, na Balkanu, v Indiji ...«
Katja pravi, da iz Bruslja ne sledi redno dogajanju pri nas, ko je doma, pa bere Primorski dnevnik. »Priznam, da se mi zdi, da se ukvarjamo vedno z enimi in istimi stvarmi. Kar mi po eni strani daje občutek neke gotovosti, po drugi pa tudi nekoliko utesnjuje.«
Ali kdaj pa kdaj razmišlja o vrnitvi? »Domotožje seveda imam, tako kot vsi, v določenem trenutku pa najdeš neko ravnovesje. Moj dom je tukaj in tam ... in to mi daje moč, ker mi omogoča različne perspektive. Ko enkrat odpreš vrata v svet, se težko vrneš domov. Mor- da se bom nekega dne vrnila, predvsem zaradi sestre in prijateljev, a bom morala imeti tako delo, ki mi bo zagotavljalo redne stike s svetom. Življenje pri nas je najbržlepše, manj stresno kot v Bruslju, brez sveta pa doma ne bi bila več srečna.«
(pd)