Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Življenjski pogoji idealni, a kaj, ko v bližini ni hribov ...
Breda Cok, København (Danska)

Breda Cok med veslanjem v Københavnu

»Po opravljenem znanstvenem liceju sem se dejansko skoraj dve leti “iskala”, preden sem končno razume- la, kako se svet vrti in kam se moram obrniti, če hočem, da se kaj premak- ne.« Hudomušna Breda Cok (letnik 1976) s Katinare se je v zadnjih petnajstih letih, odkar je od doma, kar večkrat obrnila naokoli in sproti iz- birala svojo življenjsko pot, ki jo je na- posled pred leti privedla do danske prestolnice Københavna, kjer si je tu- di ustvarila družino.
Med oziranjem je torej Breda pogled najprej usmerila v morje, saj se je zaposlila na ladji za križarjenje in dve leti in pol odkrivala nove svetove. Nato se je vrnila »na kopno«, in sicer v Milan, kjer je opravila tri- letni podiplomski študij komunikologije in odnosov z javnostjo. Pot jo je od tod zanesla v London, kjer je njeno življenje ubralo drugačno pot. V angleško prestolnico, pravi Breda, je takrat romalo ogromno mladih - s trebuhom za kruhom, a brez jasnih ciljev. »Tam se je bilo treba znajti: dva meseca sem bila zaposlena v klicnem centru, nato pa sem začela delati za hotele. Štiri leta sem bila zaposlena v njihovem prodajnem sektorju, kjer sem bila koordinator oz. vodja prodaje. Ko bi ostala v Italiji, še zdaleč ne bi v istem času dosegla tega, kar sem v Londonu,« je prepričana Breda.
Medtem je v Angliji spoznala tudi bodočega moža, Danca Suneta. Selitev na Dansko se je seveda večkrat vrinila v njune pogovore. Kljub londonski odlični zaposlitvi, je Breda vseeno poslala življenjepis nekaterim danskim podjetjem in kar na lepem so jo poklicali ... in zaposlili. Preseli- la sta se v København.
»Družba Regus, pri kateri sem bila zaposlena, je ponujala podjetjem v najem opremljene urade. Prvih 6 mesecev me sploh ni bilo doma, sajsem bila stalno na poti: odgovorna sem bila namreč za trge, ki so se šele razvijali - nekaj mesecev sem zato preživela v Bolgariji, Romuniji, na Madžarskem ali Poljskem.« Delovno je stalno napredovala in zasedla celo direktorsko mesto. Takrat se je odlo- čila, da z nekdanjim šefom ustanovi novo, Regusu konkurenčno podjetje s poslovalnicami na Poljskem, Madžarskem, Češkem in Danskem. Pa se ji je življenje pred tremi leti spet obrnilo: šef je prodal podjetje in ona se je znašla pred novo preizkušnjo - sprejela je ponudbo družbe Copenhagen Metro Team, ki skrbi za gradnjo nove krožne linije metroja. Sama sledi tokrat vsem nakupom - od papirja za tiskalnik, pravi, vse do vrtalnika predorov TBM.
Breda se je medtem s Sunejem tudi poročila in lani oktobra se jima je pridružil sinček Devan. »Usklaje- vanje dela in družine mi sploh ne povzroča težav, vse težje pa si izborim čas zase,« je potožila Breda, ki je strastna športnica. S pomočjo moža in tašče si le odščipne nekaj časa zase in odhiti v telovadnico, na tek ali pa si privošči vožnjo s kajakom. Ko bi bili hribi bližji, pa bi redno tudi smučala. »Tukaj pa je vse ravno, kakor v Furlaniji. Če hočem na sneg, moram sesti na letalo in odleteti v Avstrijo ali Italijo na primer, saj je Švedska kljub lažnim prepričanjem vseeno predaleč.« Zato pa se Breda pelje kamorkoli s kolesom - razen seveda, ko zasneži in je sila nevarno.
»København je po mojem mne- nju najlepši kraj, v katerem sem živela in upam, da bom tu ostala še dolgo. Mesto je majhno, podobno Ljubljani, vendar je kakovost življenja zelo visoka.«
Mesto ji je po godu tudi v vlogi mame: nobenih pregrad ni za vozičke, na primer, infrastrukture so za otroke in družine odlične, pogoji za rast in vzgojo malčkov pa idealni. Zato je prepričana, da je Danska otrokom zelo prijazna država. »V Italijo se bom morda vrnila po upokojitvi. No, sicer, kdo ve.« Zadnje čase pa jo stresa od sramu, ko bere, kako se Danska odziva na prihod ubogih be- guncev - tačas je namreč ukinila žeStrastna športnica Breda med veslanjem po kanalu v Københavnu železniške povezave z Nemčijo, od koder prihaja največ beguncev, saj jim oblasti na vse načine ovirajo nadalj- njo pot na Švedsko, kjer pribežniki iz Sirije dobijo stalno dovoljenje za bivanje. »Danci so po eni strani odpr- ti, po drugi pa so recimo precej na- cionalisti - če si Danec te sprejmejo, če si tujec, je vse dosti težje. So neelastični, “kvadratasti” - tukaj ni pro stora za interpretacijo: stvari so ali bele ali črne.«
Zadnjič je bila doma pred skoraj letom dni. »Opažam, da se vse bolj oddaljujem in da se v Trst vračam vse bolj poredkoma. Faza domotožja je zdavnaj mimo in s starši se itak sliši- mo po Skype-u skoraj vsak dan.« Zato pa, raje kot v Trst, odpotuje na obisk k prijateljem po svetu. »Ugotavljam namreč, da sem ohranila in okrepila stike z zamejci, ki živijo po svetu. Saj ne da bi bili ena skupina ali da bi hodili skupaj na počitnice, daleč od tega. Smo pa še vedno prijatelji in morda nas sedaj še bolj povezuje dejstvo, da smo vsi daleč od doma.«
Sara Sternad