Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Šagre »izvozil« v mesto z več obrazi
Ivan Ota, Zürich (Švica)

Ivan Ota

»Ko se vračam domov, se še vsa- kič zredim: tako mama kot prijatelji skrbijo, da ne bi bil lačen ...« 39-letnega Ivana Oto s Krmenke smo ujeli ravno med enim od rednih obiskov domačih krajev, točneje po večernem žaru s prijatelji. »No, saj ne da bi bila hrana v švicarskem Zürichu slaba. Ponudba je obširna, vseeno pa tam ne najdeš trgovine jestvin, ki bi ti postregla z dobrim pršutom, ali pa svežih rib nasploh.« Ivan živi v Zürichu od leta 2010, odkar se je zaposlil pri eni največjih svetovnih pozavarovalnic, švicarski Swiss Re, kjer je dejansko poslovodja zakladnice.
Po opravljenem trgovskem zavodu Žige Zoisa, se je Ivan vpisal na tržaško fakulteto za ekonomijo in nato na podiplomski študij MIRM (Master in Insurance & Risk Management) na mednarodni poslovni šoli MIB, v okviru katerega je opravil staž pri banki Banca Generali. Slednja mu je nato ponudila priložnost izpopolnjevanja v Londonu, kjer je štiri mesece sodeloval pri programu za mlade pri Generali UK Branch, kjer je spoznal svet in pridobil stike z bankami.
»Mednarodna izkušnja mi je bila takoj všeč, zato sem ob vrnitvi v Trst vložil prošnjo za delo v tujini, saj Generali to dovoljuje svojim zaposlenim. Prestopil sem v vrste zavarovalnice Generali in se odselil - dve leti sem delal najprej v Parizu, nato pa še dve v Pragi.« Ko je napočil čas vrnitve, pa ga ideja o službi v Trstu sploh ni mikala, zato je raje sam poskusil drugje. Opravil je kolokvij za švicarskega velikana in se brez obotavljanj odselil v Zürich.
Že oktobra pa čaka Ivana nova preizkušnja, saj bo nastopil novo službo, in sicer v pozavarovalnici Tokio Millennium Re, kjer bo prav tako skrbel za področje zakladnice. In kaj je botrovalo spremembi? »Nedvomno je bila to želja po novih izzivih. Podjetje je manjše, tako da računam, da bo več spodbud in več odgovornosti, zato pa bo nedvomno bolj zanimivo.«
Kljub ne-domači kuhinji, se je Ivan na življenje v Zürichu povsem privadil. Mesto je majhno, tako da se po njem mirne duše lahko pre- mikaš s kolesom, in živahno, pravi. V njem veje svež, mednarodni zrak. »Baje predstavljajo tujci 25 -30 od- stotkov celotnega prebivalstva.« Ži- vljenjski pogoji so optimalni in me- sto ponuja veliko priložnosti. »No, kar mi ni všeč, je nedvomno jezik. Tu govorijo švicarsko nemščino, ki je dialekt, tako da se nemščino težko naučiš. Sam se je namreč nisem.« K sreči torej za delo uporablja angle- ški jezik.
Med tujci, ki živijo v Zürichu, pravi Ivan, je dosti Italijanov. »Na začetku sem se jih precej otepal, po- tem je tako: spoznaš enega, nato drugega in potem se jih kar nabere.« Pred tremi leti so skupaj ustanovili kulturno-politično društvo La fab- brica di Zurigo, ki je dejansko naslednica političnega laboratorija Nichija Vendole - La fabbrica di Nichi, ki je v švicarskem mestu dejaven že pet let. »V društvu prirejamo debatne večere, predvajamo dokumentarne filme, vsaki dve leti pa poskrbimo tudi za nekakšno “šagro” poimenovano Tag der Zürcher-Innen, se pravi dan prebivalcev Züricha. Na manjšem območju zaprtem za promet postavimo oder, poskrbimo za žar in pijačo, ter priredimo več delat in koncertov.« Za to enodnevno prireditev prejemajo prispevek s strani komisije za integracijo, pravi Ivan, saj s pobudo dokazujejo, da Zürich niso le Švicarji, pač pa vsi, ki tu živijo - se pravi tudi migranti. »Mestu pokažemo, da ima več obrazov, ki ga naredijo takega, kot dejansko je.«
Zürich ima po Ivanovem mnenju tudi to pozitivno lastnost, da poletja niso tako vroča, kot so tista v Trstu. »Čeprav je bilo letošnje prava izjema ...« Še dobro, da se je lahko ohladil v tamkajšnjem jezeru oz. reki. Na vprašanje, ali ga prijatelji večkrat obiščejo, nam je hudomušno pripomnil, da so bili gostje veliko številnejši, ko je prebival v Parizu oz. Pragi. »Ti dve mesti sta namreč nedvomno zanimivejši destinaciji od Züricha, ki ne slavi ravno kot turistično vabljivo mesto. Pa tudi potovanje do sem ni nič kaj poceni.« Življenjski stroški so precejšnji, mesto pa se iz leta v leto uvršča na sam vrh lestvice mest z najkakovostnejšimi življenjskimi pogoji.
Dolgoročnih načrtov za pri- hodnost Ivan še ni izdelal. Najprej se bo posvetil novi službeni preizkušnji, o morebitni vrnitvi v domači Trst torej vsaj za enkrat ne raz- mišlja. »V Švici imam tudi punco, ki je iz Ženeve. Sama je odvetnica, ta ko da bi bila zanjo selitev precej ne- mogoča.«
Sara Sternad