Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

»Za nas je bilo lažje, Angleži so zdaj manj naklonjeni tujcem«
Božica Mokole, London (Velika Britanija)

Božica Mokole stanuje v londonskem predmestnem predelu Edgware

Med snovanjem te rubrike smo v uredništvu med drugim začeli naštevati tržaške in goriške Slovence, ki živijo v Londonu. Seznam je kar dolg, na njem pa so večinoma mladi, ki so pred nedavnim odšli iskat srečo v angleško metropolo.
Na bregovih reke Temze je daleč največ kandidatov za niz člankov Naši v drugih okoljih, po telefonu pa smo poklicali prav posebno »tržaško Londončanko«.
Osebo, ki tam živi že od časov, ko večina omenjenih mladih še ni bila rojena.
Božica Mokole, doma iz Prečnika, se je odpravila v London, ko še ni bila stara 22 let. To je bilo 15. junija 1980. »Železna« Margaret Thatcher je bila na vladi komaj leto dni, Lady Diana in princ Charles še nista bila zaročena, britanski pank rok je bil kljub razpadu Sex Pistolsov na višku moči. Božica je čez Rokavski preliv v bistvu odpotovala iz gole radovednosti in sama priznava, da sploh ni nameravala ostati v Angliji. A življenje je nepredvidljivo in leta 2015, 35 let kasneje, je naša sogovornica še tam. »Kaj sem šla iskat v London? V resnici nič. S svojo veliko prijateljico Lučko Piculin sva odšli v Anglijo, bili sva mladi in neobremenjeni. Pred odhodom sva v Trstu obiskali tečaj angleškega jezika: ona je že nekaj znala, jaz pa nič. Malo sem poznala nemščino, kolikor je znamo na Krasu, angleščine pa ne,« pravi Božica, ki še vedno dobro govori slovensko, čeprav s prijetnim britanskim naglasom, včasih pa svoje misli zaokroži s kakim »as well« in »of course«.
Dekleti sta v Londonu sprva obiskovali tečaj angleščine v Wembleyu, po nekaj mesecih sta se preselili v drugo stanovanje in začeli iskati začasne zaposlitve, nazadnje pa se je Lučka vrnila domov, medtem ko je Božica ostala v Londonu. »V bistvu iz ljubezni,« pojasni. Spoznala je namreč fanta, afriškega kuharja iz Slonokoščene obale, s katerim se je pozneje poročila in tudi ločila. V vseh teh letih je opravljala najrazličnejša dela (v restavracijah, hotelih itd.) in se vpisala v kolidž, študirala je psihologijo in književnost. »Najbolj pa sem ljubila kuhanje. Moj mož je bil odličen kuharski šef in jaz sem šla po njegovih sledeh. Vpisala sem se v kuharsko šolo in tudi sama postala šef,« se zadovoljno spominja Božica. Delala je v številnih kuhinjah, tudi v zasebnih kolidžih, »zdaj pa manj delam, ker se starava,« razlaga in namigne na svojega partnerja Alana, upokojenega Angleža, ki je 20 let starejši od nje.
V 35 letih je Božica zamenjala tudi več stanovanj. Z Alanom stanujeta zdaj v severozahodnem predmestnem predelu Edgware, kjer imata vrt in pridelujeta paradižnike ter krompir, v preteklosti pa je živela v centru (v Kensingtonu, Chelseaju) in East Londonu ... V mestu ima mnogo italijanskih prijateljev (»Na Krasu naj rečejo, kar hočejo, a tukajšnji Italijani so zelo prijazni«), druži pa se tudi z Angleži, s Poljaki, Čehi, Slovaki, Španci in Indijci. Slovencev ni spoznala veliko.
Ker se veliko mladih odpravlja v London, jo vprašamo, ali bi jim kaj svetovala. »Časi so se spremenili. Takrat smo bili mladi vsekakor pogumni, saj smo se morali znajti v novem okolju. Danes pa je precej težje, ker so Angleži nekoliko bolj “hudobni”, čeprav ne v najslabšem smislu. Priseljencev je več in zaradi tega je nekaj napetosti,« pravi.
Sama meni, da položaj sploh ni tako slab in da so skrbi pretirane, »saj v Angliji ne umiramo od lakote,« napetosti pa so se začele po vstopu vzhodnoevropskih držav v EU: »Velika Britanija je imela kolonije po vsem svetu, zato so Angleži že dolgo vajeni Indijcev in drugih. Motijo jih Poljaki, Romuni in drugi vzhodni Evropejci, v ta sklop pa spadajo najbrž tudi Slovenci.
Več priseljencev prenočuje na cesti, kar je moteče, glavni problem pa je, da so Poljaki zelo delavni ljudje in Angleži se bojijo, da jim bodo tujci pobrali delovna mesta. A kaj, ko se njim doslej ni ljubilo delati ... Skratka, mladim lahko rečem le to, da so se časi spremenili in da je bilo za nas vse skupaj lažje.«
Kaj pa meni o Cameronovih stališčih v zvezi z zavračanjem beguncev? »David Cameron je pred majskimi volitvami marsikaj obljubil, ker je bil pod pritiskom stranke Ukip Nigela Faragea, katere ne morem prebaviti.
Cameron se je bal, da ne bo prejel dovolj glasov, zdaj pa od njega zahtevajo, da izpolni obljube in je s konservativci spet pod pritiskom. Jaz opazujem, kaj se dogaja po Evropi in mi je res težko pri srcu. Sama ne bi vedela, kaj narediti. A bi ti vedel?« Seveda ne, Cameron pa je po najinem pogovoru zaradi kritik in pritiskov z druge strani napovedal, da bo VB sprejela več tisoč migrantov neposredno iz begunskih taborišč.
Božica redno bere Primorski dnevnik, na spletu, v preteklosti pa ga je prejemala v London: »Dobivala sem jih po deset naenkrat ...« V Trst se vrača povprečno enkrat na leto, zadnjič je bila tu novembra lani. Pogosteje je prihajala, ko sta bili njena mati in sestra hudo bolni. »Prečnik bo vedno moja vas, dom bo vedno dom. Ko se vračam, pa se počutim kot tujka. Potem pa sem tujka tudi v Londonu. Čeprav se tu dobro počutim in se težave hitro rešujejo, ker nimam opravka z grozno italijansko birokracijo.« Edino na londonsko vreme se ni nikoli privadila: »Na koncu pa je vreme pomembno le do neke mere.
Pogovarjam se pač o vremenu, kot Angleži«.
Za konec jo vprašamo, katera sta njen najljubši kraj in lokal v Londonu. Nekoč je rada zahajala na jazz koncerte v Soho, v Ronnie Scott's Jazz Club, na splošno pa so čudovita predvsem londonska gledališča: »V prvi vrsti seveda Covent Garden, kjer obožujem Royal Opero. V to gledališče pa zavijem vsakič, ko sem v bližini, da popijem kavo. Svetujem tudi ogled botaničnega vrta Kew Gardens: je prekrasen!«
Aljoša Fonda