Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Sončne in senčne plati skandinavske izkušnje
Marco Pintarelli, Karlskrona (Švedska)

Nataša in Marco, ko sta v švedski idili še čakala na rojstvo male Maje

Skandinavske države slovijo po učinkovitih gospodarskih in socialnih sistemih, v katerih naj bi bilo življenje enostavnejše in polno zadoščenj. Tržaški Slovenec Marco Pintarelli, ki z družino trenutno preživlja dopust v svoji hiši pri Lipici, nam je zaupal, da so se njegova pričakovanja na Švedskem vsaj delno izpolnila in da zaenkrat ne razmišlja o vrnitvi domov, čeprav doživlja to izkušnjo z mešanimi občutki.
39-letni Pintarelli (za prijatelje Pinta) je nekdanji dijak znanstvenega liceja F. Prešerna, po poklicu je zdravstveni tehnik. Deset let je delal na kardiološkem oddelku za intenzivno nego na Katinari, kjer je imel stalno službo. Nato pa se je odločil za potezo, ki je bila po mnenju nekaterih njegovih sodelavcev tvegana, po njegovem pa ne. »Služba v Trstu mi je bila zelo všeč in jo včasih še vedno pogrešam. Naveličan pa sem bil italijanske birokracije, ki vse ovira in marsikaj onemogoča. V Italiji ni poudarka na sposobnosti in ni nobene fleksibilnosti, medtem ko lahko drugod recimo lažje odločaš kje, koliko in kako boš delal,« razlaga Pintarelli. Med študijem na tržaški univerzi je svoj čas v okviru programa Erasmus prebil pet mesecev na Finskem, kjer je prišel v stik skandinavskim življenjskim slogom in ga idealiziral. Pozneje je v sklopu organizacije
IPASVI tri tedne delal v Angliji, med službovanjem na Katinari pa se je pogosto odpravljal na mednarodne kongrese, saj je bil na oddelku zadolžen za upravljanje podatkovne baze o pacientih: »Tako sem se začel ozirati naokrog in se počasi prepričal, da bi bilo zame dobro, ko bi se preizkusil v tujini.«
Izbral je Švedsko, »ker je finščina nemogoč jezik«. Doma se je začel učiti švedski jezik, na razgovoru je prepričal bodoče delodajalce in aprila 2013 je odpotoval v mestece na jug Švedske. Šlo je za petmesečno nadomeščanje na manjšem oddelku za intenzivno nego, zatem pa se je zaposlil v eni od štirih velikih bolnišnic v Stockholmu. Tam je ostal eno leto, sledila je še tretja švedska služba v mestecu Karlskrona, kjer trenutno živi in dela. Na Švedskem je povsem normalno, da zdravstveni tehniki, medicinske sestre, zdravniki in drugi za boljšo ponudbo pogosto zamenjajo službo.
Vsakič se plača seveda zviša. Ko bi se hotel vrniti v Trst, bi moral verjetno skozi javni razpis, kar ni tako enostavno. Njegova mesečna plača pa je zdaj enkrat višja od tiste, ki jo je prejemal v Trstu. Švedske cene pa le niso tako visoke, kot bi lahko pričakovali.
Na Švedsko pa ni odšel z lahkim srcem. Marco je leta 2013 zapustil pravkar kupljeno hišo, predvsem pa se je začasno poslovil od svojega dekleta, Nataše Pešić iz Lovrana pri Opatiji. Tudi ona je bila medicinska sestra na katinarskem kardiološkem oddelku, prvih 10 mesecev po Marcovem odhodu pa je radovedno čakala na razvoj dogodkov. »Seveda je bilo težko, ampak sem vedela, da se mu bom pridružila na Švedskem. Takoj je bilo jasno, da se je tam dobro znašel,« pravi Nataša. Tako je tudi bilo, kmalu je tudi ona pustila službo v Trstu in odpotovala na sever. »Najin odnos se je v tistih mesecih še utrdil,« je prepričan Marco. Nataša je na Švedskem opravila razgovor in takoj začela delati. Prvi stik s Švedsko ni bil pozitiven: »Februarja je bilo vreme sivo. Prvi dan pa sem se iz službe vrnila v solzah. Z novim jezikom in sistemom dela sem se prvi hip težko ujela, že po prvem tednu pa sem se prepričala, da se nočem vrniti v Trst.« Všeč ji je tamkajšnja mentaliteta: zdravstveni tehniki in medicinske sestre so cenjeni, nadrejeni pa zelo spoštujejo osebje. »Vse takoj razčistijo, navajeni so na dialog; odločitve sprejemamo skupaj. V Italiji pa šef odloča in ostali ubogajo. Tam se o vsem takoj pogovorijo, tu pa se navadno kopičijo zamere in nastane konflikt,« meni Nataša. »Na Švedskem pa spoštujejo nosečnice,« pristavi. Delodajalci ne sprašujejo kandidatk, ali nameravajo zanositi.
Pred tremi meseci se jima je namreč rodila svetlooka Maja Lykke, ki se nam med počitniškim pogovorom v Lipici smehlja v družbi srečnih nonotov. Mala Maja je slovenska državljanka.
Nataša bo vsaj eno leto doma z njo, par ima skupno na voljo 480 dni porodniškega dopusta. Marco pa bo septembra začel študirati: specializiral se bo v intenzivni negi. Kljub temu, da ne bo delal, bo prejemal dve tretjini plače. »V vseh ozirih so občutljivi in pozorni do delavcev. Njihov edini sindikat je učinkovitejši od italijanskih.« So pa tudi temne plati. »Švedi slabo jedo in niso tako sproščeni kot mi, ker morajo vse programirati. Ni prostora za improvizacijo.
Pozimi pa je vreme res klavrno,« pravi Marco, ki ne skriva, da pogreša domače kraje, čeprav z Natašo še ne razmišljata o morebitni vrnitvi. Na Švedskem nimata ogromno prijateljev, v glavnem so to priseljenci iz Italije in balkanskih držav. »Pogrešam družino, prijatelje, Alpe in tudi teran ...«
Tudi v samem poklicu ni vse rožnato: »Opazil sem, da v Trstu nismo bili tako slabi. V Italiji veliko vlagajo v nabiranje izkušenj, kar je gotovo koristno.« A kaj, ko se plača v 10 letih ne spremeni, medtem ko se lahko položaj na Švedskem hitro in večkrat izboljša. Da ne govorimo o Norveški, kamor zahaja veliko švedskih delavcev in kjer je Marco pravkar nadomeščal tehnika, ki je bil na dvotedenskem dopustu: »Veliko ljudi se seli na Švedsko, ker je to bogata država. Švedi pa se pritožujejo, da so Norvežani bogatejši od njih. In gredo tja delat.« Prav vsi - tudi Švedi - iščejo v tujini čim boljše delovne in življenjske razmere.
Aljoša Fonda