Mavhinje 2015

Mavhinje 2015

Aulularia

Aulularia, dramske skupine SKPD F.B. Sedej

Dramska družina F.B.Sedej je ena od tistih skupin »z rodovnikom«, ki v amaterskem gledališkem okolju vzbujajo posebno zanimanje vsakič, ko predstavijo novo uprizoritev in to tudi zato, ker so njene predstave vedno novo presenečenje, prikaz žlahtne ustvarjalnosti in raziskovalnega nagona. Tokrat je režiser Franko Žerjal segel v daljno preteklost, v rimsko antiko, z izbiro Plavtove komedije Aulularia o skopuhu Evklionu, katerega edina skrb je skrivati zaklad, dokler ga dogodivščine ob poroki hčere ne podučijo, da je denar, ki ne daje sreče, pravzaprav nepotreben. Kdor ne pozna izvirnika, zagotovo ni povohal antike v tej originalni uprizoritvi, ki močno diši po začinjenjem mesu na žaru, saj se dogaja nekje na divjem Balkanu. O tem dosledno govorijo zaznamujoča izvirna glasba skupine Radio Zastava, situacije, mešanica slovanskih jezikov, ki se občasno pojavlja v tekstu, a obarva celoto. Prva pohvala gre Snežici Černic in Carlotti Nanut za kostume, saj sta kot tesni sodelavki režiserja, humoristično usmerili vsebinsko sporočilo in interpretacijo predstave s prikazom filmske druščine pomeščanjenih kmetavzarjev v yugonostalgični omaki. Tudi scena Jasmin Kovic s komplementarno, skrbno izbiro rekvizitov, ni zaostala pri ustvarjanju pravega vtisa. V vizualno prikupni predstavi so se bleščale debele zlate verige, kožuhi, modeli srajc iz sedemdesetih, ravno tako staromodni brki, izstopala pa je pozornost do detajlov, saj so rekviziti resnično prihajali iz Srbije, od pločevinke znanega piva do časopisa ali programa, ki ga predvajajo na ekranu starega televizorja v kuhinji.
Energija ekipe prevzame, tako kot nekatere posebno prepričljive karakterizacije, glasba v stilu balkanske klasike je temperamentna soprotagonistka dogajanja, vzporedni prizori ojačujejo vizualni vtis: vse to postavlja tekst v ozadje, zabava pa je zagotovljena, tako kot razumljivost preproste zgodbe. Lopova morala je preblisk globljega razmišljanja o času, ki je rodil le grabežljivce in splošno hrepenenje po denarju. Skupinska morala pa je na koncu bolj lahkotna: denar ustvarja več skrbi kot sreče, zato je bolje uživati, v tem primeru na slovansko razigrani »fešti«. Kot se za gledališko »družino« spodobi, je bilo delo ekipno in več-kot-amatersko prepričljivo v vsakem posameznem liku in tudi tehnični vlogi. O uspehu novega projekta je najbolj zgovorno pričala publika, ki je z dežniki ali brez, polnoštevilno vztrajala do konca predstave pod dežjem, ki je tudi tokrat, nenapovedano namakal festivalski trg.