Pahorjevo stoletje

Pahorjevo stoletje

Župan Cosolini odlikoval tržaškega pisatelja Borisa Pahorja

Foto Kroma

»Samo z obsodbo in priznanjem lahko premostimo nekdanje delitve«

»Za izjemne mednarodno priznane literarne zasluge, ki izpričujejo svetlo željo po iskanju resnice, neodvisno od ideologij in uklanjanja politiki, in ker je živ dokaz, da smo lahko tudi v različnosti aktivni del iste skupnosti.«

S to utemeljitvijo ter »iskreno vznemirjenostjo in hvaležnostjo« je tržaški župan Roberto Cosolini včeraj »v imenu celega mesta« podelil naziv zaslužnega občana pisatelju Borisu Pahorju. Besedilo, ki je bilo v italijanščini in slovenščini natisnjeno na dveh pergamentih, sta prebrala župan in tolmačica. Občinski odborniki in (predvsem večinski) svetniki, predstavniki političnega, verskega in vojaškega življenja, Pahorjevi prijatelji in bralci so zaslužnega občana nagradili s stoječim ploskanjem. Med njimi je bil tudi zastopnik slovenske vlade - podtajnik na slovenskem kulturnem ministrstvu Aleš Črnič.

Včerajšnja prisrčna slovesnost (po naključju je potekala ravno na evropski dan žrtev vseh totalitarizmov) je predstavljala najlepši epilog zgodbi, ki se je začela leta 2009 in bi se lahko zelo klavrno končala. Pred štirimi leti je njen uvod začel pisati takratni župan Roberto Dipiazza, ki je izrazil željo, da bi pisatelju, ki se je rodil v Trstu 26. avgusta 1913, podelil naziv zaslužnega občana. Zapletlo se je, ko mu je Pahor sporočil, da priznanja ne bo mogel sprejeti, če v utemeljitvi ne bo omenjen fašizem. S podelitvijo ni bilo nič.

»V veliko zadoščenje mi je, da lahko danes zaključim postopek, ki ga je prekinil neupravičen odpor,« je včeraj dejal Cosolini. »Odpor, ki ni več sprejemljiv, saj lahko samo z obsodbo in priznanjem odgovornosti končno pustimo za sabo nekdanje delitve.« Župan je svoj nagovor (po prisrčnem uvodnem pozdravu podpredsednika občinskega sveta Alessandra Carmija, ki je nadomeščal odsotnega predsednika Furlaniča) začel z »dober dan, dragi profesor Pahor« in v isti sapi dejal, da ga prevevata »prijateljstvo in neskončno spoštovanje do človeka in pisatelja«. Ni se zaustavljal pri njegovem življenju in delu, »saj ju vsi dobro poznamo,« in izpostavil nekatera dejstva, s katerimi je občinska uprava utemeljila podelitev naziva zaslužni občan. Na primer zato, ker gre za enega največjih literarnih interpretov 20. stoletja, ki je v svojih delih spregovoril o njegovih največjih tragedijah, v prvi vrsti fašizmu in nacizmu, a diktatur nikoli enačil z narodi. Cosolini je ob nekaterih osebnih spominih na vitalnost in pokončnost slavljenca tudi najavil, da bo njegova uprava septembra na Velikem trgu odkrila spominsko ploščo ob 75-letnici razglasitve rasnih zakonov.
»Zavedam se, da je pisatelj prejemnik pomembnejših priznanj, zato pa naj bo občinsko priznanje predvsem dokaz spoštovanja in naklonjenosti celotne mestne skupnosti do enega tistih "velikih starcev", ki nam jih je ponudila zgodovina in jih še kako potrebujemo.«

Boris Pahor je tudi nekaj dni pred svojim stotim rojstnim dnevom nastopil tako, kot zna: odločno, iskreno, brez slepomišenja. Županu in mestu se je zahvalil za priznanje tudi v imenu slovenske skupnosti, ki je z italijansko živela v prijateljstvu in harmoniji, dokler ju niso ločile hudobne sile. Priznal je, da bi se moral zahvaliti številnim osebam in imensko imenoval le nekatere. V prvi vrsti dva tržaška škofa: Pietra Bonoma, ki je v 16. stoletju odločilno vplival na bodočega očeta slovenske knjige Primoža Trubarja, in Luigija Fogarja, ki je iz spoštovanja do slovenskega jezika izgubil škofovsko palico; »vanj sem bil v mladih letih zaljubljen in mi je vse življenje bil za zgled«. Zahvalil se je tudi Scipiu Slataperju, ki je v italijanskih revijah pisal o Slovencih, »ki so vedno živeli v naši bližini in sedaj prihajajo na površje«, predvsem pa pokojni ženi Radi Premrl, brez katere ne bi med drugim 24 let izdajal revije Zaliv, prijatelju Evgenu Bavčarju in novinarju Alessandru Mezzeni Loni, ki je kulturnim stranem dnevnika Il Piccolo dal evropsko širino in odločilno vplival na rimsko založbo Fazi, da je ta leta 2008 ponatisnila Nekropolo. »Če so prodali 150.000 izvodov, je tudi njegova zasluga.«

Pahor je pred koncem izrazil tudi dve želji. Da bi se Cosolini zapisal v zgodovino kot župan, ki je dal slovenščini tisti ugled, ki ga že uživa na Deželi in Pokrajini: občinskim izvoljenim predstavnikom naj torej omogoči rabo slovenskega jezika. Župana pa je tudi prosil, naj podpre njegova prizadevanja za počastitev spomina na umrle v fašističnih taboriščih, v prvi vrsti v furlanskem Viscu in na otoku Rabu. Župan mu je obljubil pomoč.

Danes je eden tistih dni, ko sem ponosen in srečen, da sem tržaški župan, je ob koncu slovesnosti dejal Cosolini.

Včeraj je bil eden tistih dni, ko je bil najbrž marsikateri Tržačan ponosen in srečen, da ima takega župana ... in novega zaslužnega someščana z imenom Boris Pahor.

Poljanka Dolhar