Kraška ohcet 2011

Kraška ohcet 2011

Martina in Aleš na skupni poti

Nova poročenca Martina n Aleš pod cerkvico na Tabru (KROMA)

Nedelja, 28. avgusta 2011, bo za večno ostala zapisana v Martinini in Aleševi življenjski zgodbi, saj sta si ta dan obljubila večno ljubezen, brez laži in prevar, z iskrenim srcem in medsebojnim razumevanjem, v katero oba verjameta že skoraj devet let. Odločila sta se za ta pomemben življenjski korak ravno na srebrni obletnici Kraške ohceti, ker ima za njiju poročni obred po starih običajih globlji pomen, »saj je izraz pripadnosti slovenski narodni skupnosti in živa, zavedna zgodovinska nit skozi sedanji čas, ki dokazuje bogastvo slovenske kulturne dediščine«. Sanje in ljubezen sta končno okronala v nedeljo, ko sta v cerkvi Marije vnebovzete na Tabru dahnila nestrpno pričakovani »da«.
25-letna Martina Sossi iz Pulj pri Domju in 28-letni Aleš Gregori iz Bazovice sta se spoznala leta 2002 na nogometnem igrišču na Padričah, oba sta navijala za Zarjo/Gajo. Ljubezen med njima je vzcvetela na »drugi pogled«, kot je dejala sama Martina, odslej pa jo bosta uradnica Zadružne kraške banke in orodni mehanik pri podjetju Wartsila nadgrajevala in utrjevala dan za dnem kot mož in žena. Oba pojeta pri mešanem pevskem zboru Slovenec Slavec iz Boršta iz Ricmanj, sodelujeta pri pripravah vaških prireditev, kulturnih praznikov in dogodkov, rada hodita na sprehode v hribe in skrbita za svoje vinograde in oljčne nasade.
Kdor je mislil, da letošnji par ni bil primeren za Kraško ohcet, ker sta na predstavitvi bila nekoliko zadržana in v zadregi, saj sta sama povedala, da nista navajena fotoaparatov, kamer in novinarjev, se je v preteklem tednu premislil. Vedno nasmejana sta preskočila vse ovire, ki jih že petindvajset izvedb mora kraški par premostiti pred poročnim dnem. Tako sta zapela in zaplesala na odru z ansamblom Happy day, ko sta se dekliška in fantovska srečali na prenovljenem repenskem placu in praznovala s prijatelji do belega dne. Repenske govorice pravijo, da je bila Martinina dekliška na Colu ena najlepših doslej. Njuna ljubezen in vedrina pa sta prav gotovo nalezla vse, ki so z njima prišli v stik ali ju zgolj opazovala.
Okrog 11.30 so v nedeljo na Tabru zadoneli zvonovi, Martino in Aleša je ob izhodu iz cerkve sprejel bučen aplavz osemstotih noš, ki so lahko prvič videli skrivnostno nevestino poročno nošo. Martina je bila oblečena v brško-škedenjsko nošo s črnim krilom in pečo na glavi. Na srečo je burja odpihala neznosno vročino, saj je bilo slišati okoli, da bi marsikdo ne povlekel noše iz omare, če bi bilo tako vroče, kot je bilo v prvih dneh prejšnjega tedna. Množica noš je bila najštevilčnejša doslej. Veliko je bilo videti predvsem otrok v belih srajčkah in lesenih vozičkih ter mladih v novo izdelanih narodnih nošah. Tudi govorice o repentabrskem županu Marku Pisaniju v noši so bile resnične. Poleg zgoniškega župana Sardoča in dolinske županje Premolin je letos prvič oblekel nošo tudi Pisani.
Čeprav bo Martini in Alešu nedeljski dan ostal večno v spominu kot njun najlepši dan, se tudi letošnji sprevod ni izneveril polemikam. Pred leti so polemike zadevale ukinitev tradicionalnega žvaceta pri gostilni Furlan, saj je razumljivo, da je nemogoče kuhati za osemsto ljudi. Kaj pa je bilo letos narobe? Kraška ohcet je letos bila bolj podobna »kraškemu maratonu«. Sprevod noš z novoporočencema na čelu se ni ustavil za kratko malico in požirek žlahtne kapljice iz majolike, kot je bila to nekoč navada, ne pri gostilni Furlan na Pokolu in niti ne pri gostilni Pod Taborom pri slavoloku na Colu. Noše so dobile zgolj plastenko vode ob vznožju Tabra. Ali se niso namreč organizatorji priporočili, da ne bi noše nosile plastenk in plastičnih kozarcev? Mlada novoporočenca sta krenila s Tabra po ustaljeni poti naravnost v Kraško hišo, z bliskovitim plesom na trgu. Noše so se porazgubile: nekaj jih je zaostalo pri Furlanu, nekaj na Colu, druge so se ustavile na trgu, v Kraški hiši pa jih je predaji neveste prisostvovalo manj kot običajno.
Nekateri so se pritoževali, češ da so na Tabru v pričakovanju na Martino in Aleša v prvih vrstah stali ljudje v vsakdanjih oblekah, za noše pa ni bilo prostora. Ravno tako so ljudje v »civilnih oblekah« korakali skupaj z nošami v sprevodu, kar ni izpadlo ravno najlepše, saj je tradicija v tem, da ljudje v sprevodu nosijo tipična narodna oblačila, ki so jih nekoč uporabljali naši predniki. Mogoče bi se lahko to preprečilo, prej kot bi ukinjali prigrizke in majolike z vinom. Verjamem, da postaja organizacija Kraške ohceti vse bolj zapletena, saj je to največji, najpomembnejši in najodmevnejši praznik slovenske skupnosti na Tržaškem, ki vsaki dve leti privabi na tisoče obiskovalcev, tudi iz tujine, in vedno večje število noš. Ravno zaradi tega ter da bi se enkratna tradicija naše zemlje ohranila čim bolj podobna nekdanji, bi lahko Repencem kdo priskočil na pomoč. Veliko ljudi v nošah je sicer pripravljenih prispevati, da bi se lahko na prihodnji 26. Kraški ohceti ponovno okrepčali pri Furlanu in na Colu, saj je pristna domača kapljica v zmernih količinah tudi nekoč pripomogla k veselju, petju in vriskanju na porokah.
Kljub temu, pa sta bila Martina in Aleš nasmejana in srečna, v Repnu pa je zavladalo veselje in praznično vzdušje. Po običajnem kosilu s svati v gostilni Križman sta ob 17. uri na trgu prvič zaplesala kot mož in žena. Melodije Alpskega kvinteta pa so privabile na plesišče številne, ki so kljub bolečim nogam vztrajali v nošah do prvega plesa in še dlje. Kot zahteva »kraška tradicija«, je nato mladoporočeni par še zaplesal ob spremstvu godcev v vsaki od osmih osmic okrog repenskega placa. Sedaj pa bosta Martina in Aleš odpotovala na zasluženo poročno križarjenje po baltskih prestolnicah.
Nad jubilejno 25. Kraško ohcetjo je po petdnevnem praznovanju padel zastor... Nasvidenje avgusta 2013 na 26. Kraški ohceti!

Andreja Farneti