Vila Tomažič

Vila Tomažič

Mestna vila, ob kateri še danes rase Pinova lipa

Lipa, ki jo je posadil Pino Tomažič (Davorin Križmančič/KROMA)

V kotu za hišo, ki je bila nekoč kremne, danes pa rožnate barve, rase lipa. Sicer nekoliko skrita, ne posebno mogočna in košata, a vendar »lipa od Pinota«. Še je tukaj, se v deževno jutro razveselita gospe Marica in Olga. »Pino jo je posadil, ker je rekel, da mora ob vsakem slovenskem domu rasti lipa.«
Pino. Mladi tržaški Slovenec, ki se je v kolektivno zavest zapisal kot Pinko, potem ko je bil s štirimi tovariši ubit na strelišču na Opčinah. Pisalo se je leto 1941, fašistično sodišče za zaščito države je ponovno zasedalo v Trstu, njihovi streli so šestindvajsetletnega komunista Pina spremenili v narodnega heroja, po katerem sta poimenovani šoli v Kopru in Trebčah, a tudi tržaški partizanski pevski zbor.
Pino je bil najstarejši sin Pepija Tomažiča in Eme Colja. Družina, v kateri je bila tudi sestra Danica, je od leta 1934 živela v meščanski vili v Ulici dei Porta 16. Na pročelju tiste vile bodo danes odkrili ploščo v spomin na rodoljubno družino, ki jo je uničila druga svetovna vojna. Odkril jo bo minister za zunanje zadeve Republike Slovenije Samuel Žbogar, saj je hišo, ki jo je gospa Ema zapustila Skladu Sergija Tončiča in Dijaški matici, leta 2002 odkupila slovenska država.
Tomažičeva vila se je tako prelevila v uradno rezidenco generalnega konzula oziroma konzulke. V njej danes živi Vlasta Valenčič Pelikan, ki je prijazno odprla vrata svojega »začasnega doma«, kot mu sama pravi, Primorskemu dnevniku in osebama, ki sta v tisti vili živeli najbrž najdlje.
Olga Hvalica Franza je v vili služila kot hišna pomočnica od leta 1942 do leta 1954, Marica Terčon pa naslednjih sedemindvajset let.
»Prišla sem na začetku leta 1942, v prvi podobi, ki se mi je vtisnila v spomin, stojita gospa Ema in gospod Pepi na vratih: oblečena sta v črno, bilo je dva meseca po Pinovi smrti,« se spominja Olga. »Takoj nato me je gospod Pepi pospremil do kuhinje in mi rekel: tukaj je kruh, pri nas ne boš lačna. Bil je zelo dober človek: ko sem se vračala k družini v Ročinj, mi je vsakič dal torbo hrane.«
Kuhinja je še danes tam, kjer je stala pred sedemdesetimi leti ...in Olga in Marica bi kavo, ki nam jo pripravi konzulka, najraje spili tukaj: saj ne bomo sedle v jedilnico, je prelepa, vzklikneta v en glas. Tudi jedilnica je še danes v istih svetlih prostorih, ki gledajo na vrt, v katerih je gospa Ema sprejemala številne obiske, recimo vsakega 15. decembra, na dan Pinove smrti, ki je bil istočasno tudi Daničin rojstni dan ...
Na koncu se nekdanji hišni pomočnici prepričata, da ju lahko konzulka postreže v novih reprezentančnih prostorih. Zgodovina je nepredvidljiva, človekova vloga v njej se lahko neštetokrat spremeni. V hiši, kjer sta servirali kdo ve koliko kav, sta Olga in Marica sedaj gostji, ki novi hišni gospodinji pripovedujeta svoje spomine na vilo in njene nekdanje stanovalce.
»V tem kotu je bila Pinova fotografija in vaza, v kateri je bilo vedno sveže cvetje.«
S cvetjem in zelenjem se je zelo rada ukvarjala Marica. Jablano, ki še danes raste ob vrtnih vratih, je na primer posadila ona, ki je v vilo prvič stopila leta 1954.