Bazovica 1930 - 2010

Bazovica 1930 - 2010

»Premalo je, če se enkrat na leto zberemo pri spomeniku«

Nagovor Borisa Pahorja po maši zadušnici v spomin na bazoviške junake (KROMA)

V ponedeljek zvečer se je v župnijski cerkvi v Bazovici ponovil vsakoletni ritual: verniki in laiki so sedli v iste klopi, da bi prisluhnili domačemu župniku Žarku Škerlju, ki je pred glavnim oltarjem vodil mašo zadušnico v spomin na štiri bazoviške junake. Natanko osemdeset let po njihovi smrti je duhovnik prosil boga, naj ne pozabi na Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča.
Njegove besede je občasno dopolnjevalo petje domačega Mešanega pevskega zbora Lipa, ki je pod vodstvom Tamare Ražem Locatelli izvajal nekatere dele maše, ki jo je Fran Venturini posvetil ravno bazoviškim junakom.
Po končani maši je duhovnik sedel med vernike in svoje mesto prepustil govorniku. Tokratni gost je bil tržaški pisatelj Boris Pahor, ki je spregovoril o uporu tržaške mladine: že pesnik Srečko Kosovel je bil v svojih verzih napovedal »jaz se bom uprl«, in sledilo mu je res veliko ljudi. Fašistična Italija je med prvo in drugo svetovno vojno zaprla preko petsto Slovencev. Nekateri, kot Zorko Jelinčič, so v zaporu presedeli tudi deset let ...
Pahor se je spomnil primorskih duhovnikov, ki zaradi svojega vztrajnega antifašizma zaslužijo medaljo, saj se niso upirali samo fašistični stranki, ampak tudi Vatikanu in svojim italijanskim sobratom.
Sedemindevetdesetletni pisatelj se je vprašal, ali smo danes vredni žrtvovanja bazoviških junakov in ostalih antifašistov: ali s svojim vsakdanjim ravnanjem in brezbrižnostjo do narodnostnih vprašanj ne skrunimo njihovih grobov?
Premalo je, če se enkrat na leto zberemo pri spomeniku bazoviških junakov in zapojemo dve pesmi, je zaključil: čez vse leto bi morali uresničevati ideale bazoviških junakov in jih posredovati predvsem mladim, tako v Italiji kot v Sloveniji. Ter se truditi, da bi njihovo trpljenje in trpljenje vseh Primorcev prišlo končno v zavest vsega prebivalstva.

Poljanka Dolhar