Bazovica 1930 - 2010

Bazovica 1930 - 2010

Ob 5.43 slovesnost na bazovski gmajni, ob 11. uri pa na pokopališču pri Sv. Ani

Spominska svečanost na pokopališču pri Sv. Ani (KROMA)

V ponedeljek, zgodaj zjutraj, že ob 5.43, je bila na bazovski gmajni krajša slovesnost v spomin na tragični dogodek izpred osemdesetih let. Prav ob tej uri so namreč pred 80 leti odjeknili streli. Padli so štirje mladeniči: Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič.
Kljub rani uri, silni burji, ki je pihala s Kokoši, dežju in temi se je pod smrekami ob spomeniku zbralo kakih 50 ljudi. Tudi iz Slovenije. Večina se je v Bazovico pripeljala pred odhodom v službo. Krajši kulturni program v organizaciji Kluba mladih Tigrovcev so oblikovali dijaki Dramsko-gledališke gimnazije iz Nove Gorice, v režiji Marjana Bevka. Matjaž, Gašper, Rok, Mateja, Tadeja, Neja, Elena, Eva, Tina in Klemen so recitirali in k spomeniku položili cvetje. Za glasbeno spremljavo s saksofonom pa je poskrbel Deni. V Bazovico se je iz Ljubljane, kljub zgodnji jutranji uri, pripeljala tudi televizijska ekipa.

Pred spomenikom na pokopališču pri Sv. Ani
Večja množica je včeraj dopoldne ob 11. uri izpred vhoda pokopališča pri Sv. Ani v tihem sprevodu krenila proti spomeniku, ki opozarja na mlado žrtev štirih bazoviških junakov - Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča. Po jutranji uvodni slovesnosti na bazovski gmajni se je namreč niz prireditev ob 80. letnici njihove ustrelitve nadaljeval ravno pri pomniku na osrednjem tržaškem pokopališču. Kot je v svojem uvodnem pozdravu opozoril predsednik Odbora za proslavo bazoviških junakov Milan Pahor, so leta 1945 ugotovili, da so bili štirje junaki po ustrelitvi na gmajni pokopani ravno tam, kjer danes stoji kamniti pomnik.
Ko je med častno stražo tabornikov Rodu modrega vala zadonela otožna pesem Prečuden cvet, ki jo je zapel moški pevski zbor Fran Venturini pod vodstvom Ivana Tavčarja, so k spomeniku položili vence predstavniki Odbora za proslavo bazoviških junakov, Stranke Slovenske skupnosti, Stranke Slovenske skupnosti iz Škednja in od Sv. Ane, Stranke komunistične prenove, Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij ter Odbora za spomenik padlim v NOB iz Škednja, od Sv. Ane in s Kolonkovca.
Priložnostni govor je podala novinarka Poljanka Dolhar, ki je svoje razmišljanje začela s spomini na besede Miroslava Košute, ki jih je kot otrok vsak dan prebirala na marmornati plošči v šolski veži osnovne šole v Rojanu. »Njihova kri je klila v semenju za zmagoviti osvobodilni boj slovenskega naroda. Tebe njihova žrtev zavezuje, da živiš prost in ponosno in da nikdar ne zamre spomin na čas, ki naj se ne povrne.« Besede na steni nekdanje šole Bazoviški junaki so v njenem življenju pustile globoko sled, tako kot v marsikaterem mladem človeku, ki se vsakoletno udeležuje proslav v Bazovici in Rižarni. »Tista epopeja, ki diši po legendi, vzbuja pri mnogih spoštovanje. In prepričana sem, da povsem upravičeno. Zato tudi mene danes, osemdeset let kasneje, boli, če skuša kdo zanikati, da je bila odločitev za antifašizem in NOB pravilna. Če skušajo nekateri zbrisati tisoče mrtvih, talcev, deportirank, zapornikov, pretepenih in mučenih žensk.«
Dolharjeva se je v nadaljevanju spraševala, kako bi ravnala, če bi odraščala pod fašizmom, če bi bila tudi sama v prvi liniji in morda tvegala življenje kot aktivistka ali partizanka. »Prav zato, ker ne vem, kako bi ravnala, si danes ne upam obsojati tistih, ki so v tako hudih časih, pred, med in po drugi svetovni vojni, zagrešili tudi usodne napake.« Mlajše generacije, ki jim je bilo prihranjeno toliko gorja, imajo namreč po njenem mnenju priložnost, da na tiste dogodke gledajo z nekaj distance, da poiščejo torej pozitivne in negativne plati delovanja Tigra in Borbe, aktivistov in partizanov, kakor je bil sicer zapisal tudi Pinko Tomažič v svojem poslovilnem pismu tovarišem. Z občutljivostjo in racionalnostjo pa velja prisluhniti tudi spominom drugih, v prvi vrsti italijanskih in istrskih sosedov, meni govornica, spoznati njihove življenjske zgodbe in jim približati svoje ter se med različno mislečimi in različno čutečimi pogovoriti kot ljudje. »Včasih se tega morda ne zavedamo, ampak spoštovanje in razumevanje bolečine drugih ne zahteva od nas, da pozabimo na trpljenje svoje skupnosti. Če bomo podali roko tistim, ki so nekoč bili nasprotniki naših prednikov, če si bomo priznali napake, za katere ne nosimo nobene krivde, ne bo naše občudovanje in spoštovanje Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča nič manjše.
Tisto epopejo, ki diši po legendi, bomo še dalje nosili v svojih srcih. A naša pljuča bodo morda zadihala svobodneje in naš korak bo morda manj obremenjen s preteklostjo.«