90 let od požiga Narodnega doma v Trstu

90 let od požiga Narodnega doma v Trstu

Lahko je mestu zanesljiv kažipot za lepšo prihodnost

Narodni dom danes (KROMA)

Potem ko je bila po začetni negotovosti vendarle sprejeta odločitev, da se bodo predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške udeležili Mutijevega koncerta prijateljstva na Velikem trgu in se bodo ob tej priložnosti spomnili tako požiga Narodnega doma kot eksodusa Istranov, se v naši in širši javnosti utrjuje prepričanje, da je to bila modra odločitev. Ne pilatovska ali celo hinavska, kot bi nekateri hoteli prikazati, pač pa v danih okoliščinah edina uresničljiva na tak način, da trije predsedniki izkažejo spoštovanje vsem ljudem, ki jim je deroči tok zgodovine v naših krajih težko prizadel čustva in obremenil spomin.
Je mogel predsednik Slovenije pristati na vabilo na koncert prijateljstva, ne da bi se spomnil na obletnico požiga Narodnega doma, ki je slučajno padla na isti datum? Nikakor, in to je tudi sam poudaril. Prav tako si je težko predstavljati, da bi italijanski predsednik Napolitano obiskal samo Narodni dom in imeti pri tem še pretenzijo, da bo Trst, kakršnega poznamo, takšno predsednikovo gesto sprejel, ne da bi trenil. Še zlasti njega so nepopustljivi krogi nacionalistične desnice skušali povleči za rokav in ga prepričati, naj ne pristaja na dogovorjeno varianto obiska, pa čeprav je bil v program vključen tudi poklon spominu na eksodus. Hrvaški predsednik Josipović je bil morda v tej zgodbi malo manj izpostavljen, a simbolika takšnega obiska prav tako neposredno zadeva državo, ki ji predseduje. Saj je bil Narodni dom slovenska in »slovanska« kulturna postojanka hkrati, tragične posledice njegovega požiga so se obrnile daleč v tedaj jugoslovansko zaledje, glavnina povojnega eksodusa Istranov pa je bila iz Hrvaške.
Menda je jasno, da tržaška nacionalistična skrajna desnica ob taki odločitvi ne more biti zadovoljna. Obisk Narodnega doma in spomenika eksodusu je zanjo prevelika »objektivizacija« različnih spominov, na simbolni ravni vzpostavlja neko ravnovesje in priznanje stvarnosti, ki se občutno odmika od zgodovinskih falzifikatov in lažnih mitov, ki jih je desnica gradila vse povojno obdobje in na katerih vztraja še danes. Za skrajno desnico je edina možna varianta simbolnega dejanja, da bi predsedniki pokleknili na fojbi, za katero so odgovorni »slavokomunisti« in šli kvečjemu še v Rižarno, ki je bila v režij nacistov, fašizma pa, kot da ga nikdar ni bilo. Nekdanji Narodni dom je v tej zgodbi prikazan kot gnezdo teroristov in skladišče orožja, njegov požig pa kot reakcija na slovansko nasilje in raznarodovanje v Dalmaciji. S podobnimi tezami nacionalistična desnica desetletja sistematično zastruplja ozračje v Trstu in ljudem onemogoča, da bi tudi po tolikih letih normalno metabolizirali zgodovino teh krajev. Toda tokrat se ji ni posrečilo.
Devetdeset let je dolga doba. Tako dolga, da komaj lahko še živi kakšna, sicer zelo redka priča, ki je bila, tako kot Boris Pahor, tam tistega dne, ko so tržaški Narodni dom uničili plameni. Ob vsej zgodovini, ki je sledila in je zaznamovala nekaj generacij naših ljudi, pa bi se morali vendarle vprašati, kako doživlja Narodni dom predvsem današnja mlada generacija. In še bolj gre nemara razmisliti, kaj lahko ima od njega jutrišnja.
Razločno hranim spomin na leto 1968, ko so v Trstu proslavljali petdesetletnico konca prve svetovne vojne in italijanske zmage. Mesto je bilo polno alpincev, simpatičnih in razigranih, oboroženih s pesmijo, dobro voljo in hektolitri vina. Tržaški Il Piccolo je izšel v posebni izdaji, posebno bogati z domovinsko retoriko. Nič me ni pri vsem tem posebno motilo, le da se mi je kot osemnajstletniku vse to zdelo tako neznansko daleč. Če se ob tem spominu danes poskušam postaviti v kožo mladega človeka, se sprašujem, kako med enim SMS in drugim sploh lahko sprejema zgodovino, simboliko in problematiko, povezano z Narodnim domom, tako kot mu jo posredujemo. Upam si dvomiti, da smo kaj dosti uspešni. Vsi imamo svoj balast, ki bi se ga morali znati znebiti in znati zapreti poglavje dvajsetega stoletja.
Nazadnje moramo razumeti, da Narodni dom ni samo simbol in zgodovinska lekcija. Je še vedno tam, kjer je bil, danes dejansko poln mladih študirajočih ljudi. Zaščitni zakon mu daje novo vlogo, tako kot tudi goriškemu Trgovskemu domu in svetoivanskemu v Trstu. Od sprejetja zakona je minilo devet let, a njegovo uresničevanje poteka počasi in z velikimi zaprekami. Tako še vedno ni rešeno vprašanje vloge in uporabe treh domov, premiki potekajo polžje počasi v boju z birokracijo. Treba bo še veliko potrpljenja in vztrajnosti, vendar cilja ne gre izgubiti izpred oči. Narodni dom ima perspektivo, da postane hiša sožitja kultur, kar je povsem v skladu s sodobno evropsko vizijo. Prav glede na doživeto preteklost je to cilj, ki se mu naša skupnost in vse mesto ne smeta odpovedati.

Dušan Udovič