Jezikovne skupnosti v videmski pokrajini

Jezikovne skupnosti v videmski pokrajini

Ljudske in sodobne pesmi za ohranitev narečj

Ko ni bilo še radia in televizije, je bilo petje del vsakdanjega življenja. Peli so v trenutkih pavze, na raznih srečanjih, na veselicah, a tudi med službo, zdaj pa v Reziji pojejo samo ob praznikih.
Kot velja za slovensko ljudsko pesem, je tudi rezijanska nagnjena k bolj lirskim vsebinam, prepoznamo pa jo najbolj po tem, ker pooseblja naravo. Rezijani so namreč zelo povezani z naravo, njihove gore se obnašajo in čutijo kot ljudje. Prav v pesmih opažamo to intimno povezanost narave in človeka. Pogoste so tako primerjave ljube z gorami in rožami, živali večkrat nastopajo s človeškimi lastnostmi. Čeprav prevladuje ljubezenska vsebina (zelo znana je Da pa naco ni gremö spat), veliko pesmi poje o naravi, gorah, vodah, planinah, cvetju, potem so tu še nabožne pesmi, mrliške, postne, pustne, velikonočne, trikraljevske, legendarne, zgodovinske, pripovedne in še bi lahko naštevali. Med verskimi pesmimi naj omenimo Naš Ježuš je od smärti wstäl, med epskimi pa pesem Linčica Turkinčica, ki pripoveduje o dogodivščinah hčerke turškega kralja, ki je pomagala Matiji iz Madžarske zbežati iz turškega zapora. Z njim je šla do njegovega gradu, kjer so ga čakali žena in trije sinovi. Tretji sin je postal njen mož.
Rezijanska ljudska pesem spada med najstarejše oblike slovenskega glasbenega izročila. Arhaičnost kažejo oblike dvoglasja, kjer tu in tam pride do triglasja, ki v poteku sledi starosvetnosti borduna. Zato občasno nastajajo disonančna razmerja. Spremljajoči glas se namreč večinoma zadržuje na enem tonu. Pri dvoglasju gre po rezijansko za petje »na tenko« in petje »na tolsto«, se pravi za zgornji in spodnji glas. Petje je odprto, glasno, grleno. Starejše pesmi se gibljejo v ozkih melodičnih obsegih.
Refreni la, la, li, li, lo, li, la, la ( različice teh zlogov ) so lahko začetni, vmesni ali končni, zadnje tone kitic pevke pojejo počasneje in na koncu pesmi zavriskajo, toda tako samo pevke iz Bile (»ta biske«). Pravijo, da je bila nekoč ta navada razširjena po vsej Reziji. Stare nabožne pesmi in tiste, ki jih po navadi pojejo pri ta mrtvih, so podobne koralu in so zato v mehkejšem večglasju. Tudi pesmi, ki so v Rezijo prišle od drugod, iz Benečije, Furlanije ali so jih prinesli »ta buški«, z bovškega konca, se pravi iz Slovenije, so drugačne harmonske zasnove.
Zanimivost, ki lahko govori tudi o trdno zakoreninjeni in nespremenljivi tradiciji, je držanje iste intonacije od začetka pesmi do konca, pa čeprav ta traja dolgo.
Nosilke arhaične pevske tradicije so bile v veliki večini žene, v Reziji so jim pravili nüne, nünice. Kasneje pa so se uveljavili še zbori. Na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je nastal moški zbor Monte Canin (na posnetku zgoraj), ki je najprej pel furlanske pesmi, nato pa se je posvetil primerno prirejenim rezijanskim pesmim. Nikoli ni prenehal s svojim delovanjem in je znan tudi zunaj doline Rezije. V devetdesetih letih pa je s svojim plodnim delovanjem začela skupina Rože Majave (na posnetku spodaj), ki jo je sestavljalo pet pevk. Žal skupine ni več.
Na glasbenem področju pa je nedvomno treba omeniti tudi kantavtorja Rina Chineseja, ki s svojim triom komponira in poje moderne rezijanske pesmi, ki so povsem drugačne od tradicionalnih, a vseeno prispevajo k ohranitvi rezijanske kulture.

Tjaša Gruden