Jezikovne skupnosti v videmski pokrajini

Jezikovne skupnosti v videmski pokrajini

Je rezijanščina slovensko narečje?

Rezijani so bili podobno kot Benečani zaradi svoje obrobne lege ločeni od slovenskega jezikovnega prostora, od katerega jih je delila tudi državna meja. Zato niso aktivno sodelovali pri procesih, ki so v obdobju od leta 1500 do 1918 privedli do enotnega knjižnega jezika, ki je bil osnova za oblikovanje enotne slovenske narodne kulture in identitete. Prav zaradi tega Rezijani obvladajo le narečno zvrst svojega maternega jezika. Med šolanjem pridobijo le znanje italijanščine, medtem ko v stikih z zahodnimi sosedi uporabljajo furlanščino (med drugim je tudi v sami občini vedno več furlanskih priseljencev). Prav zaradi tega v glavnem ne poznajo slovenskega knjižnega jezika, posledica tega pa je tudi slabo poznavanje širše slovenske politične, socialne in kulturne stvarnosti, zaradi katerega govorec rezijanskega narečja ne more izoblikovati zavesti o pripadnosti širši slovenski jezikovni skupnosti. Zato na stopnji lokalne in kulturne zavesti ostaja vezan na lastno narečje, ki se ji pridružuje italijanska državna zavest.
Vendar pa ni nobenega dvoma, da je rezijanščina slovensko narečje, kot poudarjajo jezikoslovci. Ti njeno prvotno obliko uvrščajo med severna slovenska narečja, skladno s slednjimi, predvsem z ziljskim iz Kanalske doline, pa se je spreminjala le do 14. stoletja, kasneje pa podobno kot primorska narečja vzhodno in južno od nje. Zato jo na osnovi mlajših jezikovnih pojavov zdaj uvrščamo v primorsko narečno skupino.
Na jezikovno podobo rezijanščine so vplivali tudi stiki z romanskimi jeziki, najprej s furlanščino, kasneje pa s knjižno italijanščino. Zato velja rezijansko narečje za najbolj romaniziran slovenski dialekt. Številne so romanske izposojenke (na primer ćačadör - lovec) ali različne vrste kalkov (dät no roko - dare una mano oziroma na paršlä manćat - è venuta a mancare, seveda pa redno uporabljajo tudi glagola pomagati in umreti). Petinsedemdeset odstotkov rezijanskih besed je vsekakor slovenskega izvora, podobno velja tudi za toponime in fitonime (imena rastlin). Slovnica sledi slovenski, tako da ima rezijansko narečje tudi dvojino, tri spole, šest sklonov, tri osebe za spreganje glagolov, značilna pa je tudi odsotnost členka.
Pisna rezijanščina se je dokončno izoblikovala v 90. letih 20. stoletja (čeprav je že prej obstajalo knjižno izročilo, prvi zapis v rezijanščini je Očenaš iz 18. stoletja, ki je na ogled v cerkvi na Ravanci). Nalogo za sestavo uradnega pisnega koda so poverili nizozemskemu jezikoslovcu Hanu Steenwijku, ki je Rezijanom priskrbel pravopis (1994), prvi del slovnice (1995) in pravopisni slovar (2005). Glavna problema standardizacije rezijanščine sta bila izbira črkopisa (sprejet je bil slovenski način zapisovanja soglasnikov vključno s šumniki in sičniki) in premagovanje razlik med posameznimi krajevnimi govori. Rezijansko narečje pozna namreč več oblik, glavne so tiste, ki se uporabljajo v naseljih Bila, Njiva, Osojane in Solbica (pri standardizaciji pa je imel velik pomen tudi govor zaselka Lipovec).
Knjižna rezijanščina je prisotna v publikacijah za šole, člankih, v zapisih ljudskih ali avtorskih leposlovnih besedil, včasih pri cerkvenih obredih, vedno bolj pogosto pa tudi na javnih plakatih in vabilih. Kljub temu pa »slovensko« zapisovanje rezijanščine ni splošno sprejeto, kot je pokazala tudi odločitev nove rezijanske občinske uprave, ki je dala postaviti nove table z italijanskim načinom zapisovanja imen krajev. Poitalijančeno obliko zapisovanja je sam župan Chinese že pred tem redno uporabljal.
Strah pred »vsiljeno slovenizacijo« je povsem neumesten, saj je več kot očitno, da predstavlja največjo nevarnost za obstoj rezijanščine uradna italijanska kultura oziroma jezik in italijansko šolstvo. Krog ljudi, ki govori rezijansko, je vedno manjši, saj stari ljudje počasi umirajo, rodnost je v dolini nizka, polega tega pa domače narečje v dolini obvlada in redno uporablja le petina mladih do 35. leta starosti. Ostali ga govorijo le občasno ali pa ga celo sploh ne razumejo.

Tjaša Gruden

  • Slovenska akademija znanosti in umetnosti je lani v italijanščini izdala publikacijo z naslovom Resiano - Un dialetto sloveno (Rezijanščina - slovensko narečje). Souredil jo je Jože Toporišič, priznani slovenski jezikoslovec. Predgovor k knjigi pa je napisal literarni zgodovinar Boris Paternu, medtem ko je za prevod poskrbela Liliana Spinozzi Monai, ki je med drugim avtorica terskega glosarja.
    Publikacija vsebuje med drugim znanstvene razprave o rezijanski govorici uglednih jezikoslovcev in akademikov Frana Ramovša (1890-1952), Tineta Logarja (1916-2002), Jakoba Riglerja (1929-1985) in samega Toporišiča (1926). Branje posameznih besedil ni enostavno, saj gre za strokovno publikacijo.
    Moderna dialektologija sloni na opazovanju in primerjavi akcentov, samoglasnikov, fonemov, zaključnih zlogov in tako dalje. Na enak način so strokovnjaki sestavili svojo teorijo o izvoru rezijanščine. Z vseh naštetih vidikov so analizirali besede, ki se pojavljajo v posameznih slovenskih narečjih na Koroškem, v Terski dolini in Gornjem Posočju, ki so se skozi čas razvijali pod vplivom furlanščine in nemščine. Logar je na primer opazil precej sličnih pojavov na ozemlju, ki se razteza od doline Gail na Koroškem vse do Istre.
    Rezijansko narečje je že v 19. stoletju raziskoval poljsko-ruski jezikoslovec Jan Niecilsaw Baudouin de Courtenay, ki pa mu avtorji publikacije očitajo, da je v svojih prvotnih, sicer natančnih študijah, mogoče tudi zaradi vpliva Vuka Karadžića in panslavizma, ki je nasprotoval razvoju slovenskega knjižnega jezika, prešel v zmoto, ko je rezijanščino uvrstil kot mali slovansko-turanski jezik brez povezanosti s slovenščino (kasneje je tudi sam uvidel, da se je motil).
    "Ta njegova ideja je bila do določene mere sprejeta s strani malovednih Rezijanov. Zaradi tega ti niso sprejeli tradicije slovenskega knjižnega jezika, ampak so ostali zasidrani v svoje narečje, ki ni moglo funkcionirati kot knjižni jezik, ki ustreza vsem rabam kot standard, najsi bo to italijanščina ali slovenščina," je v spremni besedi zapisal Toporišič, ki je na predstavitvi publikacije Slovenske akademije znanosti in umetnosti dodal, da je treba stališča slovenskega jezikoslovja predstaviti Italijanom, saj "smo tako dobili dokument, s katerim bi stopili pred neslovensko govoreče Italijane, ki odločajo o usodi rezijanščine".
    Boris Paternu pa je izrazil prepričanje, da ima vsak jezik, tudi manjšinski, pravico do svojega dostojanstva oziroma do svojega govora, pisave, kultiviranja in do poznavanja svojega izvora oziroma zgodovinske identitete. V zvezi s poskusi, da bi uveljavili tezo o nepovezanosti rezijanščine s slovenščino, pa je dodal, da vsaka jezikoslovna rezijanologija, tuja in slovenska, ne glede na različne pristope k problematiki rezijanščine ne izključuje iz slovenske jezikovne podlage.