Jezikovne skupnosti v videmski pokrajini

Jezikovne skupnosti v videmski pokrajini

Od prve naselitve v 6. stoletju do rušilnega potresa leta1976

Posledice potresa 6. maja in 11. ter 15. septembra 1976

Prebivalce Rezije zaznamujeta edinstveni kulturna in jezikovna dediščina, ki ju domačini še vedno ponosno ohranjajo. To je omogočila tudi zaprtost doline, zaradi katere so bili Rezijani v preteklosti v glavnem izolirani. Prvi naselitveni val naj bi prišel v 6. stoletju (pred tem naj bi bilo ozemlje nenaseljeno). Ljudska legenda pravi, da so se prvi prebivalci naselili v kraju Gospodnica v bližini naselja Ta-pod Klancom, v nižjem delu doline in ob hudourniku Rezija. Tem so se postopoma pridružili drugi, ki so tako počasi naselili celotno dolino do Kanina. Njihov prihod v te kraje je bil posledica barbarskih vdorov iz vzhodne Evrope. Šlo je za ljudstvo slovanskega izvora, ki je istočasno naselilo tudi današnje Slovenijo, Koroško, Kanalsko in Železno dolino ter gorski del vzhodne Furlanije, kjer pa so jih prebivalci (predhodni ali pa tisti, ki so tja prišli kasneje) romanskega izvora asimilirali. Ohranili in ustalili pa so se, kar zadeva videmsko pokrajino, v Reziji, Kanalski, Terski, Karnajski in Nadiških dolinah.
Prvi dokument, ki omenja nekatere hribe v Reziji, je darilna pogodba, s katero je leta 1084 grof Kacelin odstopil svojemu sorodniku Svatoboru, oglejskem patriarhu, svoja ozemlja na tem področju, da bi tam zgradil samostan. V aktu so omenjeni Bila-San Giorgio (kot Zgornja Rezija) in Bila-Resiutta (kot Spodnja Rezija), gora Sart in Velika ter Mala baba. Tako grof kot patriarh sta bila slovanske krvi. Dokument iz leta 1098 pa omenja kapelico Blažene device na Ravanci. Rezija je bila v letih od 1118 do 1420 pod Oglejskim patriarhatom. V zemljiški knjigi iz leta 1240 so zapisani tudi glavni današnji rezijanski zaselki: Ravanca, Njiva, Osojane, Solbica in Bila.
Od leta 1420 do leta 1797 je bila Rezija del Beneške republike. Takrat so naselja rasla, prav tako tudi prebivalstvo, ki je začelo boljše izkoriščati vse to, kar mu je nudilo ozemlje. Razvila se je živinoreja, poljedelstvo pa je bilo bolj skromno, tako da so pridelki zadoščali le za družinsko uporabo.
Kasneje in vse do leta 1866 je bila Rezija pod Avstrijo razen v kratkem obdobju francoske vladavine za časa Napoleona. Prav Francozi so leta 1805 ukinili tedanje štiri občine in ustanovili enotno občino Rezija, ki je taka, kot jo poznamo danes, glavno mesto pa je bilo tudi takrat Ravanca.
Leta 1866 so po plebiscitu Rezijo (in z njo tudi ostale dele Furlanije) priključili kraljevini Italiji. Glede na to, da se dolina nahaja ob meji, sta dogajanje na tem ozemlju seveda zaznamovali tudi prva in druga svetovna vojna, saj so tu potekali številni boji. Po koncu druge svetovne vojne (Rezijo so osvobodili maja 1945) tu spopadov ni bilo več, kljub temu pa pogoji za življenje še vedno niso bili najboljši: brezposelnost je bila zelo razširjena, gospodarsko stanje je bilo slabo, vse to pa je povzročilo izseljevanje.
Največjo tragedijo v zgodovini Rezije pa so predstavljali uničujoči rušilni potresni sunki, ki so te kraje prizadeli 6. maja in 11. ter 15. septembra 1976. Hiše in javna poslopja (županstvo, pošta in podobno) so bile v glavnem uničene (427) ali močno poškodovane (502). Najhujše posledice je potres povzročil na Njivi, Ravanci, v Bili in v Liščacah. Prebivalstvo se je na začetku zateklo v šotore. Pred začetkom zime pa so se prebivalci zatekli v Gradež, Lignano in Bibione, k sorodnikom v bolj varnih krajih ali pa v prve hiše, ki so jih v rekordnem času zgradili v Osojanah. Pozimi je bilo zgrajenih tudi več montažnih hiš, tako da so se lahko že spomladi vsi prebivalci vrnili v Rezijo. Prava obnova pa se je začela leta 1980 in je trajala do srede devetdesetih let.

  • Pripravila
    Tjaša Gruden