Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Zaratustrovci, prvi monoteisti

Pogrebni obred na zaratustrskem pokopališču v okolici Yazda

Začetek naj pripade eni najstarejših ver na svetu, zaratustrstvu, ki je igralo pomembno vlogo v zgodovini in vplivalo na vsa ostala verstva Bližnjega vzhoda, začenši z judovstvom in krščanstvom. Zaratustra (iz perzijščine) ali Zoroaster (iz stare grščine) je bil prerok, o katerem vemo sila malo natančnega. Niti ni jasno, kdaj je živel, saj ga nekateri postavljalo v obdobje 7. stoletja pred Kristusom, ko je zaratustrstvo postalo vera perzijskega cesarstva pod Kirom Velikim, drugi, na podlagi jezikovnih značilnosti njegovih spisov, pa nekam v 10. ali 11. stoletje pred Kristusom. Sveta knjiga zaratustrtstva je namreč Avesta in je pisana v jeziku, avesti, ki je v govorjeni obliki izumrl že davno preden bi v dobi Sasanidov (224 – 651 po Kr.) izumili abecedo za njegovo zapisovanje. Avesti je eden najstarejših ohranjenih indoevropskih jezikov in kaže veliko sorodnosti s sanskrtom, v katerem so napisane indijske svete knjige vede. Po Zaratustri obstaja en sam bog, to je Ahura Mazda, ki je ustvaril tako nematerialni svet, kot materialnega in si želel, da bi ta deloval po pravilih Večnega zakona (Aša), ki je dober in popoln. Vendar se v materialnem svetu delovanju dobre sile, Spenta Mainju, ki je emanacija Ahure Mazde, zoperstavlja zli duh Angra Mainju. Materialni svet je torej bojišče, na katerem se borijo sile dobrega in zlega in Zaratustra je bil poslan na svet, da ljudem pomaga na poti k dobremu. Humata, huhta, huvaršta: dobre misli, dobre besede, dobra dejanja je geslo zaratustrstva. Človeku je dana svobodna volja, da izbira med dobrim in slabim. Če deluje na strani dobrega, bo pripomogel k približevanju materialnega sveta idealu popolnosti Ahure Mazde. Če deluje na strani zlega, je odgovoren za svoja dejanja in njihove negativne posledice. Tudi Angra Mainju je svobodno izbral, da dela zlo: da bi dokazal, da lahko, če želi, dela tudi dobro, je poleg bolezni, trpljenja, nadležnega mrčesa, ustvaril tudi pava, simbol lepote.
Zaradi te dvojnosti v materialnem svetu se n prvi pogled zdi, da je zaratustrtstvo podobno manihejstvu, veri, ki je med 2. in 7. stoletjem po Kr. bila razširjena od zahodnih predelov rimskega cesarstva do Tibeta in Kitajske in je predstavljala duhovni svet kot dober, materialni pa kot slab. To je pomenilo, da je vse tostransko pokvarjeno in grešno in človek najbolje živi, če se odpove kateremukoli delovanju v stvarnem svetu. Manihejstvo je imelo velik vpliv na tradicijo krščanskih meniških redov in puščavnikov, predvem skozi pisanje cerkvenega očeta sv. Avguština, ki je bil manihejec, preden bi se pokristjanil. Obratno od manihejstva, zaratustrtstvo zahteva od človeka, da aktivno deluje v materialnem svetu in to na strani dobrega. Zaratustrovci morajo spoštovati naravo in okolje, ker so stvaritev Ahure Mazda (zato se je zaratustrtva oprijela tudi oznaka prve ekološke vere), prav tako pa si morajo prizadevati za pravično porazdelitev v družbi: pomanjkanje in kopičenje materialnih sredstev sta namreč dva pojava zlih sil.
Zaratustrovci verujejo tudi, da čaka dobrega človeka po smrti nagrada, slabega pa kazen. Pojem nebes in pekla je pozneje prešel v judovstvo in v grško filozofijo, preko obeh pa v krščanstvo. V Pentatevhu, najstarejših judovskih svetih zapisih, ni duha ne sluha o hudiču in o razlikovanju duš po smrti: vse gredo v isti kraj, dobre in slabe. Po vrnitvi Judov iz babilonskega ujetništva v 6. stoletju pr.Kr. se v knjigah Stare zaveze pojavita tako hudič, čigar dejanja so presenetljivo podobna dejanjem Angra Mainjuja, kot pojem posmrtnega kaznovanja oziroma nagrade, ki ga bo potem prevzelo krščanstvo. Tudi v grški tradiciji pred stikom s Perzijci in njihovo vero ni sledu o posmrtnem razlikovanju duš: Ahil in Hektor bosta oba končala v Hadu, ki ni ne posebno prijeten, ne posebno neprijeten. Platon prvi govori o tem, da so po smrti duše deležne tega, dobrega ali slabega, česar so si zaslužile za življenja. Zato je dve tisočletji pozneje Nietzsche Zaratustro obtožil, da je izumil moralo, v svojem Also sprach Zarathustra pa si zamišlja, da se Zaratustra vrne na zemljo in ukine moralne zakone… Vsekakor je zaratustrovski pekel sredstvo očiščenja za grešne duše, ne pa večnega pogubljenja: dušam v njem je prisojena kazen, ki je proporcionalna grehom, ki so jih zagrešile. Po pretečeni kazni lahko te duše zapustijo pekel in se združijo z dobrimi silami, ki sledijo Aši.
Zaratustrovski svečeniki se imenujejo magi, sveto pismo pa navaja, da so se ob Jezusovem rojstvu prišli modreci – magi z vzhoda poklonit novorojenemu kralju (italijansko ime zanje je »re magi«), iz te besede pa izhaja tudi beseda magija. V evropskem izročilu črne in bele magije lahko ponovno zasledimo elemente boja med dobrim in zlim načelom zaratustrovstva: živali, ki so povezane s črno magijo, mačke, kače, krastače, so po zaratustrskem izročilu stvaritev Angra Mainjuja. Nasprotno pa je pes stvaritev Spenta Mainjuja in zagrožene so peklenske muke, za kogar bi se slabo obnašal s psi. Še v dvajsetem stoletju so iranski zaratustrovci en dan na leto posvetili uničevanju mravelj, mrčesa in drugih nadležnih živali.
Še nekaj veže zaratustrtstvo na krščanstvo, judovstvo in islam: vera v prihod odrešenika in končno sodbo. Po tri tisočletnem boju med dobrimi in zli silami bo najstrašnejša stvaritev Angra Mainjuja, Aži Dahak, troglava pošast v človeški podobi, zavladala svetu. Sonce in luna bosta potemnela, začela se bo večna zima, ljudje ne bodo več spoštovali vere, družine in starešin. Takrat bo iz device (!), ki se je okopala v jezeru, kjer je shranjeno seme Zaratustre, rojen Saošjant, odrešenik sveta. Dobre sile bodo prevladale nad zlemi, vse duše (vključno s tistimi v peklu) bodo vstale od mrtvih in se očiščene združile z Ahuro Mazdo in Saošjantom, ki bosta v zadnjem daritvenem obredu časa žrtvovala bika. Zemlja in nebesa se bosta združila in ljudje bodo živeli kot nesmrtni v svetlobi Ahure Mazde.
Danes je na svetu približno dvesto tisoč zaratustrovcev, ki se delijo na perzijske, ki še živijo v Iranu, na indijske Parse, to je potomce zaratustrovcev, ki so po islamski osvojitvi Perzije zbežali v Indijo, in na njihove razseljene skupine v Veliki Britaniji, ZDA in drugod. Med sabo se zaratustrci delijo na restavratorje, reformiste in tradicionaliste. Razlike med njimi so v svetih knjigah, ki jih priznavajo (restavratorji na primer zagovarjajo sledenje le sedemnajstim himnam - gatham, ki naj bi jih osebno zložil Zaratustra), predvsem pa v odnosu do pripadnosti zaratustrtsvu. Po mnenju tradicionalistov, med katere se prišteva večina Parsov, je lahko zaratustrovec le nekdo, ki se je rodil zaratustrskim staršem. Otroci versko mešanih zakonov ne morejo biti sprejeti v zaratustrtsko skupnost, prav tako se v zaratustrtstvo ni mogoče spreobrniti. Reformisti, med katere spada večina iranskih zaratustrovcev in njihove razseljene skupnosti v Veliki Britaniji in ZDA, pa priznavajo možnost sprebrnitve v zaratustrtrstvo in sprejem v skupnost otrok iz versko mešanih zakonov. S tem se zaratustrtstvo po več tisočletni zgodovini prenavlja in spopada z novimi izzivi.
Kljub temu, da je Perzija že tisoč štiristo let večinoma muslimanska, je izročilo zaratustrovcev še vedno živo in spoštovano v Iranu. Aleksander Veliki, ki je uničil ahemenidsko perzijsko cesarstvo, oplenil Perzepolis in uničil cesarsko knjižnico, in drugi islamski kalif Omar, pod vodstvom katerega so muslimani uničili sasanidsko cesarstvo in postavili islam za državno vero v Perziji, nista priljubljena v Iranu. Verjetno ni slučaj, da je Perzija v 16. stoletju prevzela šiitska verovanja, po katerih je bil Omar uzurpator, svet pa zaradi delovanja zlobnih ljudi ni tak, kakršen bi moral biti, šiitski Iran pa je danes, kot v času Sasanidov, izjema na zemljevidu Bližnjega vzhoda in obkrožen s sovražniki. Po Omarjevem zavzetju Perzije je večina prebivalstva sprejela islam, deloma tudi zaradi odprave sistema kast, ki je urejal zaratustrtsko družbo. Najmanj spreobrnitev je bilo v kasti svečenikov, ki se je raje izselila v Indijo, zato izhaja danes večina Parsov iz svečeniške kaste. V veliko mestih v Iranu, v Tehranu in predvsem v Yazdu, središču iranske zaratustrovske skupnosti, so še vedno prisotni templji ognja, kjer zaratustrovci pred svetim ognjem opravljajo svoje obrede. Zaradi pomanjkanja svečenikov, so pred časom posvetili prve ženske svečenice po koncu sasanidskega cesarstva. Če so templji v uporabi, pa so stolpi tišine, kjer so zaratustrovci trupla mrličev izpostavljali jastrebom in drugim mrhovinarjem, opuščeni. Smrt in razkroj telesa sta delo Angra Mainjuja, ki ne smeta okužiti štirih elementov sveta: zemlje, vode, ognja in zraka. V 20. stoletju so zaratustrovci v Iranu opustili izpostavljanje trupel in ga zamenjali za pokop v betonskih grobovih, ki preprečujejo, da bi truplo v razkroju prišlo v stik z zemljo in jo okužilo. Parsi v Indiji običaj izpostavljanja trupel mrhovinarjem še vedno ohranjajo.
Tudi drugače je v iranski šiitski družbi še veliko ostankov zaratustrizma. Hafis, največji perzijski pesnik, po katerem je Prešeren povzel obliko gazel, in čigar dela se najdejo poleg korana v vsaki iranski hiši, v svojih poezijah večkrat omenja mage in pitje vina. Pitje vina je del zaratustrskih obredov in prav tako strogo prepovedano v današnjem Iranu, kot je bilo v Hafisovem času. Sodobna imena mesecev v Iranu so tista iz zaratustrovskega koledarja iz časa Ahemenidov, prav tako pa se leto po uradnem iranskem koledarju začne ob pomladnem enakonočju, torej v trenutku, ko svetloba dneva (sile dobrega) znova premaga temo noči (sile zla). Praznovanje perzijskega novega leta, Nauruza, traja pet dni, šole pa so zaprte dva tedna, kot pri nas ob Božiču. Zadnjo sredo pred Nauruzom se obhaja tudi Čaharšanbe suri, praznik ognja, med katerim muslimani in zaratustrovci opravijo ritualno očiščenje s skokom čez ogenj. Šiitski ajatole so že večkrat skušali omejiti ali ukiniti obe praznovanji, ker sta v nasprotju z islamom in islamskimi prazniki, večtisočletna podrast zaratustrtstva pa je pregloboko zakoreninjena v zavesti in identiteti Perzijcev, da bi sveti ogenj kar tako ugasnil.

Vinko Bandelj

  •   Ko so avgusta 2014 po svetu zaokrožile novice o pokolih, ki jih je Daeš izvajal nad Jezidi v Sindžarju in okolici, je večina nas prvič slišala za to versko skupino. Navajeni na poenostavljanje in posploševanje, na primer vzhodni blok poti zahodnemu, kapitalizem proti socializmu, demokracija proti diktaturam, islam proti krščanstvu, smo s presenečenjem izvedeli, da je v Iraku, v stari Mezopotamiji, ne samo etnična, ampak tudi verska slika veliko bolj raznolika od tega, kar smo si mislili in od tistega, kar nam Daeš, žal uspešno, vsiljuje v podzavest. Pokole Jezidov in zasužnjevanje jezidskih žensk je Daeš opravičeval s tem, da naj bi bili Jezidi pogani, ki po Koranu nimajo pravice do nikakršne zaščite, kakršno Koran naklanja t.i. »privržencem knjige« (npr. kristjanom in judom). Pustimo ob strani smiselnost interpretacije tekstov, ki so bili napisani tisoč štiristo let od tega v popolnoma drugačnih okoliščinah in namenjeni majhni skupini oseb v bližini preroka Mohameda. Dogajanje v Sindžarju je bil povod, ki je sprožil vojaški poseg ZDA proti Daešu. Ob pomoči ameriških letalskih bombardiranj je kurdskim enotam, ki so ob napadu Daeša na hitro zbežale in prepustile Jezide usodi, uspelo rešiti in evakuirati večino 50000 Jezidov, ki so zbežali na goro Sindžar, kjer so jih skrajneži oblegali. Novembra 2015 so združene kurdske enote in jezidski borci, ob zračni podpori zahodnih sil, sprožile ofenzivo, ki so jo poimenovali »Bes Meleka Tausa«, po enem glavnih likov jezidske vere. V ofenzivi je bil Sindžar z okolico osvobojen, še danes pa se nadaljuje odkrivanje skupnih grobišč in štetje žrtev kriminalcev, ki se skrivajo pod črnimi zastavami Daeša.
    Kot so bili Jezidi povod za intervencijo zahodnih sil proti Daešu, tako naj bo ta skrivnostna vera povod za popotovanje v zgodovino in verovanja tega območja, ki gre od Nila in bregov Sredozemlja na eni strani, preko antične Mezopotamije in Perzije do meja Indije, in sega na severu do Anatolije, Kavkaza in prvih ravnin osrednje Azije. Bližnji vzhod ni bil le zibelka obeh velikih religij, ki se razglašata za monoteistični, ampak za celo vrsto bolj ali manj poznanih ver. Nekatere od teh so v preteklosti imele velik pomen, ki so ga pozneje izgubile; druge so nastale kot pojavi sinkretizma, z mešanjem tradicij in elementov različnih sobivajočih religij; nekatere so v zatonu; druge so v obdobju renesanse bodisi na matičnem ozemlju ali v tujini; spet druge so relativno mlade in so se šele začele širiti iz svoje zibelke, a imajo morda pred sabo slavno prihodnost.